Peter

Zgodilo se je v četrtek, v najbolj stresnem dnevu leta. Po tiskovni konferenci na vladi, po vseh izjavah in napetem dogajanju je bilo treba iz vladnih prostorov preprosto odkorakati do mestnega muzeja. Med brezglavo hojo sem narekoval članek in izklopil radar v glavi za orientacijo in čas. Telefon sem spravil v žep, vsaj mislil sem, da sem ga, in odskakljal čez prehod. Le dve minuti pozneje sem potipal žepe in ugotovil, da so prazni. Izgubil sem drag mobitel, v njem pa dokumente, dragocene fotografije, povezave ... Menda nas je v Sloveniji vsaj nekaj deset vsak dan, ki na novo izkusimo, kako slab občutek je to. Če bi se vrnil po poti nazaj, bi imel eno tisočinko možnosti, da ga najdem, hkrati bi zamudil tiskovno konferenco, od katere sta bila odvisna članek in komentar v časopisu. Okleval sem natanko deset sekund in s povsem prazno glavo odvihral na tiskovko. Adijo, 800 evrov, sem rekel in komaj sledil dogajanju v službi.

Kolegica Katja je čez poldrugo uro rekla: »Pa pokličimo to zgubo!« In po dolgem zvonjenju se je nekdo le oglasil na drugi strani. Bila je žena.

V sekundi sem zadel na loteriji. Če bi smel, bi Katjo poljubil od sreče. Najditeljska poštenost me je iz pekla zraketirala v mobitelska nebesa. Študent strojnega faksa Peter je našel telefon točno tam, kjer sem nehal govoriti in brez telefonske pameti odskakljal dalje. Sonja Ana me je pol ure po izgubi klicala na telefon in izvedela, da ga ima Peter. To je sporočila Nataši, ki je bila v Ljubljani na drugem koncu mesta. Nataša je poklicala Petra, dobila sta se pred knjižnico in Peter je do skrajnosti skromno vrnil telefon ter za dejanje ni pričakoval nobene nagrade, nobenih zaslug, napredovanja ni zahteval, nobene medijske pozornosti, nič! Še ime je komaj povedal: Peter. Če ga kdo pozna, mu povejte, da sem ponosen, ker živim s takimi ljudmi. Zaradi njih vemo, da temu občestvu še ne zvoni. Hvala za vse to, Peter.