Plačani, da (ne) vidijo

»Jezus, pa kdo je to?« To je odziv, ki ga je na svoja vprašanja o dosedanjih revizorjih poslovanja nasedlega Agrokorja pri finančnih strokovnjakih dobil Dario Juričan, režiser dokumentarnega filma o Ivici Todoriću. Revizijo poslovanja vodilnega delodajalca v regiji je prejšnji lastnik Ivica Todorić zaupal razmeroma neznani družbi Baker Tilly.

To, da ima ta družba na svoji, hrvaški spletni strani veliko večino referenc v povezavi z delom za Agrokor oziroma podjetja iz te nasedle skupine, bi moralo državnim regulatorjem na Hrvaškem sprožiti najglasnejše alarme. Pa jih ni. Zdaj prisilni upravitelj Agrokorja Ante Ramljak zaradi nezaupanja v številke, ki jih je revidiral mali revizor, zahteva ponovno revizijo lanskega poslovanja. To delo bo zanj v Agrokorju in vseh hčerinskih družbah opravil PriceWaterhouseCoopers (PWC).

PWC skupaj s KPMG, EY in Deloitte tvori tako imenovano veliko četverico revizijskih družb, ki skupaj pregledajo več kot 90 odstotkov velikih družb na svetu. Mimogrede, Deloitte revidira Mercator in Ramljak po naših neuradnih podatkih menjave revizorja v Mercatorju ne zahteva. Človek zaupa delu hiše, ki je znana in katere reference sežejo dlje od regionalnih velikanov.

Zakaj bi nas to, kdo revidira oziroma kdo ne revidira poslovne rezultate nasedlega hrvaškega velikana, sploh zanimalo? Hrvaška spada med vodilne slovenske zunanjetrgovinske partnerice. Slovenska podjetja so v sosednjo državo lani prodala za več kot dve milijardi evrov izdelkov in storitev, s Hrvaške pa smo uvozili za več kot poldrugo milijardo evrov vrednosti. V poslu je dobro vedeti, s kom imamo opraviti. Pogled v bilance lahko pomaga pri spoznavanju partnerja in pomembno je, da lahko zaupamo v verodostojnost tistega, ki je te številke preveril in potrdil.

Toda ali je nezanesljivost uradnih in revidiranih številk nekaj, kar lahko pričakujemo le v naši regiji? So številke zvenečih imen zahodnih gospodarstev, ki jih revidirajo priznani revizorji iz omenjene velike četverice, bolj verodostojne? Ne. V dneh, ko na Hrvaškem upajo, da bo veliki PWC dal jasno sliko čudnih poslov v nasedlem Agrokorju, se v Veliki Britaniji ukvarjajo z vprašanjem, kaj za vraga je počel KPMG, ko je britanski Rolls-Royce leta plačeval več deset milijonov evrov posrednikom za zagotavljanje donosnih naročil?

Kako to, da KPMG, ki je Rollse-Royceu pod prste gledal polnih 26 let, ni nikoli zaznal ničesar čudnega? To je preprosto: revizorji niso regulatorji in predvsem niso policija. Ne iščejo nezakonitih ravnanj, ampak delajo za svojega naročnika, torej za svojega revidiranca. V izhodišču je torej jasno, stranka je kralj in revizor pregleda to, kar mu stranka pokaže. Torej veliko prostora za zoprna presenečenja ni.

Kar je dobra novica za revidirana podjetja, torej naročnike revizij, ni nujno dobro za vse druge. Dejstvo, da se revizor na vse kriplje trudi obdržati donosno poslovno razmerje še naprej, hitro ohladi nas skeptike, ki občasno razmišljamo, da bi del prihrankov plemenitili na organiziranem in reguliranem borznem trgu.