Plačni petelini

Menedžerske plače in prejemki nadzornih svetov so kost, ki jo slovenska javnost rada gloda vsaj toliko kot svinjska rebrca. Prihodki se ji praviloma vedno zdijo previsoki, tudi takrat, kadar to ne drži. A za to so večinoma krivi menedžerji in nadzorniki sami pa tudi delničarji.

Pred kratkim predstavljena raziskava o prejemkih uprav in nadzornih svetov javnih delniških družb v zadnjih treh letih je sicer pokazala, da so se ti prihodki med letoma 2010 in 2012 zvišali za petino, da pa so se povišale tudi povprečne plače, tako da so se razmerja med njimi celo zmanjšala. Član uprave je tako lani povprečno zaslužil le še 5,5-kratnik povprečne plače teh družb. A tega zbližanja ni bilo, ker bi se najvišji šefi samoomejevali in v kriznih časih skupaj z ljudstvom zategovali pas, ampak ker je administrativna omejitev menedžerskih plač, ki jo je prinesel tako imenovani Lahovnikov zakon, očitno pljusknila tudi v nedržavne javne delniške družbe.

Da to natikanje plačnih uzd pri nas ni bilo zastavljeno najbolje, se strinja večina stroke. Tako je to, denimo, privedlo do tega, da človek državno podjetje rešuje za manj kot pet tisoč evrov bruto plače ali pa da ima predsednik uprave nižjo plačo od podrejenih. A določene ekscese je bilo treba nekako prizemljiti. In kljub kritikam primerjava z enako velikimi francoskimi podjetji pokaže, da naši direktorji niso na slabšem.

Med argumenti za odpravo omejitev najpogosteje slišimo neizmerno odgovornost, ki jo za poslovanje podjetja imajo menedžerji. Dobre kadre, ki bodo uspešno vodili družbe, naj bi bilo mogoče pritegniti le s primernim plačilom. Vse to je res, vendar v resnici je javnost na menedžerske plače postala občutljiva prav zaradi pomanjkanja te odgovornosti. Dobro plačani direktorji so že pred Lahovnikovim slabo vodili podjetja ali jih celo uničevali, ne da bi za to odgovarjali. Tudi omenjena raziskava je pokazala, da višina plače še vedno ni odvisna od uspešnosti podjetja, ampak je razmerje celo obratno. Tak dokaz je Probanka: v zadnjih šestih letih so njeni nadzorniki in uprava sodili med deseterico najdražjih, a je zdaj ta banka kljub temu v likvidaciji, posle družbe pa preiskujejo kriminalisti. Tudi korupcija se je v podjetja zažrla, v času ko so plačni petelini visoko letali.

Tisti, ki vodijo družbe, nedvomno nosijo veliko breme in morajo biti temu primerno nagrajeni, vendar v mejah dobrega okusa in glede na njihovo uspešnost. Delavec, ki za ves mesec dela domov prinese borih 600 evrov, s katerimi komaj preživi mesec, pač težko razume, da človek, ki mu reže to pogačo, v žep vtakne deset tisoč evrov ali več na mesec. Naloga menedžerjev je namreč tudi zagotavljanje delovnih mest, ki bodo delavcem prinesla kaj več od minimalca. Direktorji bodo zato primerne plače brez zgražanja lahko imeli le tako, da si bodo z delom in etiko povrnili zaupanje javnosti.

Zakon o državnem holdingu naj bi se, kot kaže, prejemkov dotaknil v državnih podjetjih, kar je dobra priložnost za prevetritev celotnega sistema. Nekaj dobrih zgledov že imamo.