Po črki Dublina

Od dramatičnih prizorov na železniški postaji Keleti, kjer je obtičalo na tisoče beguncev, sta minili že skoraj dve leti. Nemška kanclerka Angela Merkel je nato, v navezi z Dunajem in Budimpešto, sklenila odpreti vrata množici nesrečnikov. Do lanske pomladi, do zaprtja balkanske poti in kupčije s Turčijo, je šlo od Grčije proti severu več sto tisoč ljudi. Dublinski sistem pravil obravnave prosilcev za mednarodno zaščito, ki je bil že v letih poprej v vsakdanji praksi neživljenjski in nedelujoč, je bil le črka na papirju.

Države na balkanski poti so se morale znajti vsaka po svoje, saj položaju nikakor niso bile kos. Hrvaška prihajajočih ljudi niti ni poskušala registrirati skladno z veljavnimi pravili. Prizadevala si je predvsem čim bolj učinkovito organizirati prevoz ljudi do Slovenije, od koder so nato šli naprej v Avstrijo, Nemčijo, Švedsko. A dublinska pravila so ostala v veljavi. Po njih je praviloma za obravnavo prosilcev za azil odgovorna država, v kateri so vstopili v Unijo. Dejansko stanje, ki je v nasprotju s pravili, evropskih sodnikov ni zanimalo.

Sodišče EU je v dveh prelomnih sodbah, o zahtevah po vračanju prosilcev iz Avstrije in Slovenije v Hrvaško, vztrajalo pri togi interpretaciji. Generalna pravobranilka je zaman opozarjala, da so bile razmere med begunsko krizo v letih 2015 in 2016 izredne in da smo bili priča največjemu gibanju množic ljudi po drugi svetovni vojni. Sodniki iz Luxembourga so odločili, da so ljudje vstopali na Hrvaško nezakonito in da je Hrvaška odgovorna za obravnavo njihovih prošenj za zaščito, čeprav so bile vložene drugje.

Velikih konkretnih posledic za nazaj sodba v praksi ne bo imela. Prosilci, ki so prišli med begunsko krizo, so že predolgo v ciljnih državah in v različnih tamkajšnjih postopkih, da bi lahko bili vrnjeni. A uradno je bilo potrjeno, da so vstopne države, kakršne so Grčija, Hrvaške in Italija, ne glede na okoliščine najprej odgovorne za obravnavo prošenj. Tudi politika dobrodošlice kanclerke Merklove je dobila pokritje, saj so sodniki opozorili, da lahko članice same ali v skupini prevzamejo odgovornost za prosilce.

Azilna ureditev v EU ostaja veliko gradbišče. Težave so že z njenim temeljem, učinkovitim nadzorom zunanje meje. Niti za gibanje ljudi iz Afrike čez osrednje Sredozemlje v Italijo Unija nima na voljo čarobne paličice. Letos je prišlo v Italijo že skoraj 100.000 ljudi in s sodbo je nedvoumna njena odgovornost zanje. Ker ne more več zgolj pošiljati naprej proti severu, je Italija v veliki stiski. Po drugi strani znotraj schengenskega območja del članic v migracijskem kontekstu še vedno vztraja pri nadzoru meja.

Odsotnost zadostne solidarnosti med članicami Unije je ena od največjih težav evropske azilne ureditve. V skoraj dveh letih je bilo premeščenih le okoli 25.000 od načrtovanih 160.000 prosilcev iz Grčije in Italije. Višegrajske države nočejo sprejemati nikogar. Prenova dublinskega sistema, ki bi omogočila bolj samodejno razbremenjevanje najbolj obremenjenih vstopnih držav, je blokirana. Čeprav vrnitev kaosa iz časov begunske krize ni več verjetna, je vztrajanje pri statusu quo nedvoumno znamenje, da se Unija iz napak ni naučila skoraj ničesar.