Tiskane izdaje
Novo tovarno sladkorja se v Sloveniji izplača graditi. Posebna študija je to nedvoumno dokazala. Plačali so jo tisti kmetje, ki so sladkorno peso že pridelovali in ki se zavedajo, kaj ta poljščina pomeni v njivskem kolobarju. Tisti, ki tudi vedo, kaj pomeni njen pridelek v denarnici. Zato so za novo tovarno pripravljeni zbrati ali si izposoditi denar.
To je povsem nov dejavnik v slovenskem kmetijstvu: kmetje so ključ do nove tovarne, brez njih je ne bo in brez njih niti obstajati ne bi mogla, čeprav bi jo zgradil kdorkoli že drug. Očitno je bila šola odlična: »njihovo« tovarno so jim bili izmaknili nizozemski kmetje in nizozemski so jim jo tudi zaprli. Tudi to je novost, da nekdo na mizo položi načrte za konkretno proizvodnjo, za nekaj sto zanesljivih delovnih mest. Ne pozabiti, da so delovna mesta na povsem drugi strani državne mošnje, kot so opevana in zahtevana varčevanja, s katerimi ni mogoče zaustaviti splošnega strmoglavljenja gospodarstva.
»Če lahko kmet vzame sto tisočakov kredita za nov traktor, ga bo razsoden vzel še za novo cukerco,« je slišati med njimi. Tisoč petsto takih kmetov zgradi tovarno! Petnajst tisoč hektarov njiv potrebujejo za pridelavo surovine, in če je pesa v triletnem kolobarju, je 50.000 štajerskih in pomurskih njiv dovolj. Brez strahu: evropska reforma trga s sladkorjem je popolnoma pogorela in cene močno dvignila, namesto da bi jih ustalila. Države, ki sladkor proizvajajo, so v precej boljšem položaju od onih, ki ga ne (več). V avstrijsko čokolado so lani raztapljali avstrijski sladkor po 700 evrov za tono, pri nas so ga čokoladarji morali plačevati po 1160 evrov. Tako je pač to v Uniji, ki je baje enotno tržišče.
Slovenska kmetijska politika je naredila velikansko napako, ko je dovolila zaprtje tovarne sladkorja v Ormožu. Pravzaprav že prej: ko se je tovarne polastila in jo potem zlahka prodala. Država je tako izgubila pridelovalno kvoto – to je dovoljenje Unije, koliko ton sladkorja sme država proizvesti vsako leto. Brez kvote štajerski kmetje ne morejo zgraditi naslednje tovarne. Zato ima zdaj slovenska kmetijska politika zanje eno samo konkretno nalogo: v novi evropski petletki je treba dobiti dovoljenje za proizvodnjo sladkorja nazaj. Zlepa ali zgrda! Če Avstrijci lahko pridelujejo sto tisoč ton sladkorja več, kot jim dovoljuje kvota, ga mora Unija tudi nam dovoliti pridelati samo za nas potrebnih sto tisoč ton na leto! Naša zaveznica je Irska, ki zdaj predseduje Uniji in se prav tako trudi dobiti svoje sladkorne kvote nazaj. Pa še kdo, saj je proizvodnja sladkorja v zadnjih letih tako donosna, da sedanji proizvajalci že sprašujejo, ali jim morda ne bi dovolili vložiti njihovega nakopičenega dobička kar v Ormožu.
Šele s tokratno študijo za novo tovarno je postalo jasno, kako težko je nove tovarne in številne proizvodnje zgraditi ali vzpostaviti in s kakšno lahkoto jih je mogoče zapraviti. Ni nam treba dvakrat pasti na istem ledu.
