Tiskane izdaje
Če bi Slovenijo opazovali Marsovci, se zanesljivo ne bi mogli načuditi. Zadnje dni je povzročila napoved, da bodo zaprli Hišo umirajočih, ki ima vsega skupaj dvanajst postelj, skoraj tolikšen vihar kot vsa bančna posojila in dokapitalizacije bank skupaj. Premier Miro Cerar se je urgentno sestal z dvema svojima ministricama in vse vpletene pozval k iskanju rešitev. Pohvalno, a tudi skrajno nevarno: Hiša hospic je namreč zgolj kapljica med številnimi problemi v zdravstvu. Če si bo prizadeval osebno rešiti vsako posamezno težavo, ga utegnemo kmalu izgubiti. Iz džungle ne bo več našel poti nazaj.
Zares čudno je, da se vlada ne loti reševanja zdravstva sistemsko, ampak dopušča, da se nanjo usipa nezadovoljstvo zaradi posameznih pršečih kapljic, ki jih bo v zraku vse več in več. Zdravstvo je tempirana bomba.
Skupni imenovalec vseh težav je pomanjkanje denarja. Medtem ko ima Slovenija za zdravstvo na razpolago 2085 dolarjev po prebivalcu, jih ima sosednja Avstrija 5427, Nemčija 5006, Švica kar 9276. Kljub temu pričakujemo Slovenci enako oskrbo, kot jo imajo razvite države. Politiki, sindikati in delodajalci v zdravstveni blagajni vsak dan zahtevajo od zdravnikov in bolnišnic, da delujejo brez izgub, ljudem pa hkrati pripovedujejo, da imajo vse pravice. A to dvoje ne gre skupaj.
Zdravniki so s svojim sindikalnim bojem vedno korak pred drugimi. Njihova prizadevanja je treba vzeti kot lakmusov papir za nujnost družbenih sprememb, ne pa kot »špilferderberje«, ki so se naveličali suženjskega statusa. Ljudje razumejo njihove zahteve, saj so jih v Delovi anketi podprli. Čudež, da je naše zdravstvo kljub pomanjkanju denarja še vedno zelo podobno zdravstvu v razvitih državah, je vsekakor zasluga zdravnikov. Ko bodo še zdravniki dvignili roke od bolnikov, res ne bo več pomoči.
