Tiskane izdaje
Hosni Mubarak se vrača. Vrača se odstranjeni voditelj, ki je svojemu ljudstvu pogosto govoril: »Vi ne obstajate!« Vrača se avtokrat, ki je Egiptu vladal skoraj tri desetletja. In ves ta čas zelo ljubil sodišča in zapore. Za časa njegove vladavine je šlo čez hitra vojaška sodišča in od tam na vešala na tisoče ljudi. Islamistov in drugih političnih nasprotnikov vladajoče elite.
Ko se je po revoluciji na Midan Tahrirju tudi sam znašel za zapahi, sploh ni dojel, zakaj mu pravzaprav sodijo. Njegove besede »popolnoma zavračam vse obtožbe«, so to jasno dokazovale. Iz njegovih ust ni bilo slišati nobenega opravičila za 850 mrtvih v dneh vstaje. Nobenega kesanja za zgrešeno ekonomsko in socialno politiko, ko je dovolil, da je Egipt postal nekakšen uničujoč laboratorij neoliberalizma. Nobenega opravičila za kruti al nizam, politični red, ki je do potankosti nadziral in urejal življenja povprečnih Egipčanov. Ne za trideset let izrednega stanja in tako rekoč neomejenih pooblastil, ki jih je oblast dajala muhabaratu, tajnim varnostnim službam, in vojski, temu najzanesljivejšemu orožju njegovega režima.
Izpustitev zdaj 85-letnega Hosnija Mubaraka iz zapora v hišni pripor je velika zmaga starega režima. Konec svobode in demokracije. »Znali smo odstraniti diktatorja, nismo pa znali zgraditi demokracije!« mi pravi Dalia Ziada, znana egiptovska aktivistka in blogerka, ki zdaj obupano zre v novo kairsko realnost. Jasno je, da je vojska spretno pretentala demonstrante, ki so se s protesti zoper predsednika Mohameda Morsija zavestno odpovedali spoštovanju demokratično izražene volje ljudstva na volitvah in prepovedi vmešavanja vojske v politike. Shodi proti Morsiju so se tako (ne)hote sprevrgli v nekakšen referendum za vrnitev vojske, ki se je po padcu Mubaraka zgolj spretno potuhnila in potrpežljivo čakala na prvo resno priložnost za vnovični prevzem oblasti.
Vojaški udar je Egipt pahnil daleč nazaj. V devetdeseta leta, ko je režim ravno tako trdo privil islamiste. V čas alžirske drame, ki je takrat močno prestrašila Hosnija Mubaraka. V Alžiriji je decembra 1991 Fronta islamske rešitve (FIS) namreč premočno dobila prvi krog parlamentarnih volitvah. Drugega kroga potem ni bilo več, ker je oblast prevzela vojska, voditelja zmagovite stranke Abasi Madani in Ali Belhadž pa sta se znašla v zaporu. Alžirski scenarij se zdaj z vso tragičnostjo ponavlja tudi v Egiptu. Vojaški udar je zahteval že več kot tisoč žrtev. In v zaporu je zdaj tudi voditelj Muslimanskih bratov Mohamed Badie.
Prvi demokratično izvoljeni predsednik Mohamed Morsi je naredil kar nekaj napak. Toda največja je bila zagotovo ta, da ni temeljito obračunal z vojsko. Tako kot je to v Turčiji storil premier Recep Tayyip Erdoğan. Res je, da je odstranil kakšnih 70 generalov, toda to ni bilo dovolj. Preveč je zaupal svojemu obrambnemu ministru Al Sisiju, voditelju prevrata. A ta bi moral vedeti, da brez dialoga z Muslimanskimi brati, najmočnejše politične sile v državi, ne bo rešitve krize. Zavračanje dialoga namreč vodi zgolj v novo prelivanje krvi.
