Pod ničelno točko: Dvojnost meril

Dvojna merila sta besedi, ki ju je v zadnjem času najpogosteje slišati iz ust ruskih voditeljev, ko opisujejo mednarodno politiko Zahoda. Ti očitki niso novi, saj se je nad zahodnim licemerjem še pred krimsko vojno zgražal že car Nikolaj I., ki je naivno verjel, da se bodo evropske krščanske sile poenotile proti skupni muslimanski nevarnosti. Tako kot on pred slabima dvema stoletjema ni dojel, da se Evropa bolj kot Turkov boji svojih krščanskih bratov Rusov, tudi njegov »naslednik« Vladimir Putin ni računal, da bo Zahod proti Rusiji uvedel sankcije, če si bo ta (na Krimu) drznila storiti kaj takšnega, kar ZDA vsaj od konca druge svetovne vojne neprestano počnejo po vsem svetu.

Za močne je zločin pač le tisto, kar storijo drugi, je že pred leti ugotavljal Noam Chomsky. Ni veliko tako velikih ljudi, ki bi znali najprej pomesti pred svojim pragom. Za nas navadne smrtnike je postal ta mednarodni »pravni« red nekaj povsem običajnega, sprejemljivega. Zadnji dokaz tega žalostnega dejstva je skorajda kričeči molk večine vodilnih zahodnih medijev, ki je pospremil novico, da so bili med prvimi »vojnimi zaslužkarji« v Ukrajini sorodniki in družinski prijatelji dveh vodilnih ameriških državnikov, ki sta goreče podpihovala zadnjo krizo v preddverju Evropske unije. Še nadvse blage besede korupcija, s katero bi takšen klientelizem zelo nedolžno opisali, ni bilo slišati, kaj šele da bi se zdaj kdo podobno spravil na ameriškega podpredsednika Josepha Bidna, čigar sina so posedli v upravni odbor velike ukrajinske plinske družbe, kakor se je pred leti na njegovega predhodnika Dicka Cheneyja, češ da je državo spravil v vojno proti Iraku zgolj zato, ker je hotel omogočiti nove posle svoji nekdanji družbi Halliburton.

Ker je Biden demokrat, Cheney pa republikanec, so v ZDA nekateri konservativci ta molk označili za hipokrizijo tako imenovane levice, ki pri »svojih« noče opaziti napak, ki jih vztrajno išče pri nasprotnikih. A tudi na stari celini se zaradi tega ni nihče pretirano razburjal, kar pa ni povezano le z ideološko naklonjenostjo do trenutnih nosilcev ameriškega režima. Gromke izjave ameriške zunanje politike, ki je za spremembe v Beli hiši dolgoročno precej neobčutljiva, so se še pred začetkom agresije na (oddaljeni) Irak in njegove okupacije evropskim razumnikom (upravičeno, čeprav takrat še niso imeli dokazov) zdele čista propaganda oholega svetovnega policista. Pač pa so čez nekaj let postale sveta resnica, ko se je kot njihova tarča pojavila (bližnja) Rusija. Kakor da bi se vrnili na začetek 19. stoletja, ko je bil strah, da bodo ruski krščanski brati ogrozili geostrateške interese evropskih velesil, večji od realnosti.

Kar je Chomsky povedal o mednarodnih odnosih, je na nacionalni ravni na začetku 19. stoletja opisal nemški filozof Max Stirner z izjavo, da države svoje nasilje imenujejo zakoni, nasilje posameznikov pa zločini. Za vpogled v sodobne orwellovske izpeljave tega Stirnerjevega aksioma priporočam svežo knjigo novinarja revije Rolling Stone in razkrivalca zlodel mastodontov z Wall Streeta Matta Taibbija »Ločnica«, v kateri opisuje, kako v ZDA vladata paralelna pravna reda za najbogatejši odstotek ljudi, ki počne vse najhujše finančne malopridnosti nekaznovano, preostalih 99 odstotkov pa sodi v Stirnerjevo definicijo posameznikov.