Tiskane izdaje
V glavnem poznamo dve vrsti podgan. Črna podgana (Rattus rattus) je dolga približno 18 centimetrov, ima velike uhlje, rdeče noge in 20 cm dolg luskinast rep. Doma je verjetno v južni Aziji, v Evropo se je pritepla približno v 12. stoletju; hrani se večinoma z rastlinsko hrano, živi najraje v suhih prostorih, kot so podstrešja. Siva podgana (R. norvegicus) je dolga 24 cm, rjavosiva in belkasta, ima majhne rdečkaste uhlje, daljši gobček in 18 cm dolg luskinast rep. Je zelo prilagodljiva, živi na smetiščih, v greznicah, kanalih, dobro plava, lačna napada različne živali. Podgane so vsekakor zelo nevarne, ker prenašajo različne bolezni, na primer kugo.
Na te glodavce sem pomislil, ko so nas mediji zasuli z novicami, da stranke odhajajo iz koalicije, doslej nepogrešljivi ministri pa iz vlade. Gospodov si seveda ne drznemo primerjati z zgoraj omenjenimi živalcami, vendar se primerjavi z zapuščanjem ladje ne da izogniti.
Tržaški ladjedelničar Franco Cossutta me je opozoril, da so na ladijskih vrveh posebni diski, »krožniki«, ki podganam omogočajo, da se povzpejo na krov ali evakuirajo (tega nisem povsem razumel). Skratka, ta bitja so hkrati koristna in škodljiva: škodljiva zaradi tovora, še zlasti hrane, koristna pa za posadko, ki po njihovem vedenju najhitreje ugotovi, ali gre na ladji kaj narobe.
Kaj naj na Slovenskem pričakujemo, ko politiki drug za drugim zapuščajo ladjo in bo morda na koncu ostal samo še kapitan? Ali pa se bo nekega dne razkrilo, da gre pravzaprav za blodeče plovilo, ki se nenadoma pojavi iz megle ter se vanjo spet pogrezne? Plovilo, ki so ga že zdavnaj zapustile podgane – s kapitanom vred. Trenutno je položaj nekoliko bolj optimističen: kapitan je še vedno na krovu, v Čilu rešuje nekakšne svetovne probleme, če pa ima kakega odpadnika, ga z vso svojo voljo, znanjem, močjo in modrostjo hitro nadomesti. Sloveniji lahko vlada tudi one man band! Saj to reč poznamo že iz prejšnjih desetletij, ampak se ne bomo poigravali z nostalgijo.
Mimogrede: niso ravno vsi podgane; dr. Janez Šušteršič, čigar finančne filozofije nisem nikoli odobraval, se je z oblasti poslovil zelo pokončno, dostojno.
Skratka, kaj lahko počne Zevs brez Olimpa? Brez vseh svojih žena, ljubic in »dvora« nasploh? Ni problema, bi porekli Balkanci, bo pa prevzel vse funkcije, od ministrstva za finance do ministrstva za zdravje, zadolženega tudi za prešuštnice. Naš JJ počne ravno to: prevzel je finančno ministrstvo, Zvonka Černača je nastavil za pravosodnega ministra, zamenjal je nekaj državnih sekretarjev itd. Skratka, sporočilo ljudstvu: vlada lahko deluje tudi brez ljudstva, celo kot one man band. Intelektualne kapacitete gospoda JJ presegajo Zevsove, tako da lahko danes v Čilu rešuje nekakšne svetovne probleme, že jutri pa v Ljubljani naše finance.
Ker vemo, da je gospod študiral obramboslovje, torej ne politične in finančne ekonomije, smo se predrzno malce pozanimali, kako je pravzaprav z njegovo izobrazbo. Iz naše dokumentacije so nam ljubeznivo sporočili (vir: Zoran Potič, Mlada leta predsednika vlade, Delo De facto, 1. aprila 2012), da se je JJ leta 1977 vpisal na fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo ter postal republiški štipendist za ljudsko obrambo pri izvršnem svetu Republike Slovenije. Njegova štipendija je bila za tiste čase nekoliko višja od običajne, ker je takratna oblast gledala obramboslovje bolj naklonjeno, saj so se študenti z dotedanjim delom že izkazali. Predpostavka je bila, da bodo po končanem študiju prevzeli odgovorne funkcije.
Si je, če poenostavimo, nekdanja oblast v svojih nedrjih kotila otročička, ki zdaj nima samo odgovorne funkcije, ampak tudi čisto brezbrižen odnos do nacije?
Če naj verjamem naši dokumentaciji: med študijem je na Šubičevi gimnaziji krajši čas predaval splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Od dijakov je zahteval precej znanja, čeprav učna snov za povprečnega mladinca ni bila niti privlačna niti zanimiva. Od dijakov je pričakoval, da se bodo gradivo naučili na pamet. Talent za uveljavljanje discipline je pokazal že na pohodu po poteh Avnoja. V ustno izročilo gimnazije se je vpisal s stavkom: »Ta leseni del puške se imenuje kapito.«
V pankerskih krogih pa je dolgo krožila anekdota, da je zagrizeni učitelj splošnega ljudskega odpora pankerski ikoni Marsi, pevki ansamblov Čao pičke in Tožibabe, ki se ni zmenila za prepoved nošenja škornjev v razredu, obuvala vrgel skozi okno. Škornji so padli pred lokal Medex, v zgodnjih osemdesetih zbirališče pankerske mladine. Ker je Marsa zapustila razred in odšla na dvorišče po škornje, ji je učitelj pisal neopravičeno uro.
Če je vse to res – in verjetno ni razloga, da ne bi bilo –, šele zdaj razumem nekatere stvari v slovenski politiki. Najprej moraš v Jajce in se tam »utrditi«, potem se »pedagoško« znašati nad pankericami in se naposled razšopiriti na bedni slovenski politični sceni v vsem svojem razkošju. Genijem tudi ni treba preveč znanja, saj je bil tudi Einstein zelo šibak v osnovni šoli, po presoji pedagoginj nesposoben za normalno šolanje, potem pa nas je Albert obdaril kar z relativnostno teorijo.
No, večjo porcijo relativnosti so nam »v faco« pljusknili vladajoči politiki, ki jim skozi ušesa uhaja preobilno znanje o vsem: o financah, o pravnem sistemu v nočni savani, o spolnih (raz)vadah žuželk, o vsem, kar leze in gre. Morda podgane vedo več kot ljudje. Nihče jih ne vpraša.
