Pogajalski buldožer

Po današnjih neuspešnih pogajanjih se država postopoma spušča v še nižji krog pekla krize. Če ne sprejme rebalansa in nujnih reform, se bo sama še bolj potisnila na ekonomsko, s tem pa tudi na politično periferijo Evrope.

Vladajoča koalicija, ki je, ko je bila še v opoziciji, stavila na socialni dialog, ni pokazala resne pripravljenosti za dogovor. To kažejo več tednov trajajoča negativna kampanja zoper sindikate in številni poskusi osebne diskreditacije sindikalnih voditeljev. Na to kažejo izjave ministrov, da bodo v primeru referenduma umikali sporne varčevalne ukrepe na področju sociale in težo bremena populistično še bolj prenesli na »parazitski« javni sektor, ki ga je zato treba očrniti in poslati na Luno. Ali bodo ukrepi strokovni in konsistentni, je očitno njena zadnja skrb. Na neresnost kaže tudi to, da je polovica vlade v prelomnem času pogajanj šla na dopust, ključno zahtevo sindikatov, da je treba rebalans doseči tudi z višjimi prihodki, pa je odpravila na treh straneh večinoma »predvidenih« ukrepov. Posegi v izdatke so, mimogrede, konkretno napisani na več kot 200 straneh.

Janša, ki je mojster obvladovanja množic – pri taktiki deli in vladaj, ko poskuša interesno spreti različne skupine prebivalcev in jih prignati v varčevalni kanibalizem –, pozablja, da se takšen družbeni razcep v teh razmerah lahko zgodi le s socialnim populizmom, ne z ideološkim, ta pa je specialnost sindikatov.

Sindikati z morebitnim referendumom – tako kot vlada s pogajalskim buldožerjem – prevzemajo zgodovinsko odgovornost. Z njim lahko namreč – zaradi svojih plačnih interesov – popolnoma destabilizirajo državo in dokončno uničijo njeno ekonomsko suverenost. S tem se vedno bolj pomikajo na polje strankarskega odločanja, kar v odsotnosti socialdemokratske opozicije, ki jo namesto potolčenega Pahorja poskuša zapolniti sumljivi kapitalist Janković, niti ni težko.