Pogledovanje v preteklost

Prazniki so mimo, verjetno je marsikomu ob bralnem fotelju, na polici ali nočni omarici na kupčku še neprebranih knjig pristal kak nov naslov. Kakšen, kateri, zakaj? Pogledovanje na slovenske lestvice najbolje prodajanih in izposojanih knjig, kolikor jih sploh premoremo, pokaže zanimive anomalije: med najbolj opaznimi, nespregledljivimi in intrigantnimi je tista, ki pravi, da knjige, ki jih bralci na drugih, večjih ali bolj ali drugače razvitih trgih kupujejo, slovenski bralci najdejo v mreži javnih knjižnic!

V državi se v letu dni – poigrajmo se z ne najbolj svežimi, a najbrž zmerno natančnimi podatki (in upajmo, da kriza doslej ni udarila premočno) – proda milijon in nekaj izvodov knjig, v javnih knjižnicah pa izposodi strahovito več, petindvajset milijonov in več. No, pri tem je treba upoštevati tisto, kar sta v študiji Rušenje mitov: leposlovne uspešnice v Evropi in Sloveniji že pred časom ugotovila raziskovalca evropskih knjižnih trgov Miha Kovač in Rüdiger Wischenbart in se v nekaj letih najverjetneje ni spremenilo: prevladujoč okus obiskovalcev slovenskih knjigarn je precej drugačen od prevladujočega okusa obiskovalcev knjižnic, ta svetova sta svetova zase, njuni lestvici si nista niti najmanj podobni.

Slovenski odnos do »človekovih najboljših prijateljic« je zapleten: formalno lahko ugotavljamo, da založniki vsako leto izdajo dve do tri stotnije knjig, ki so po mnenju državnega uradništva v javnem interesu, zato za njihov lažji pohod med bralce odštejemo ustrezne javne denarce. Precej lahko je domnevati, da ti naslovi ne doživijo tako ustrezne pozornosti bralcev in kupcev, kakršno si plačniki želijo, na seznamu stotih najbolje izposojanih knjig jih vsekakor ni, tudi prodajne številke ne morejo biti ravno impresivne. Le v redkih primerih je drugače. Je nekaj sistemsko narobe, da tiskamo knjige, ki se ne berejo in ne prodajajo? Je mogoče kaj očitati bralcem, ki v knjižnicah hlepijo po pogrošnih ljubezenskih romanih? Kaj nismo pred leti slišali tako podcenjevalnih ocen o bralcih knjig o Harryju Potterju kot mnenj, da je v redu, če sploh berejo.

Po drugi plati premoremo nacionalni knjižni sejem, tradicionalno postavljen v najboljši del leta za prodajo knjig, v sezono predbožičnonovoletnih obdarovanj: ugotoviti je mogoče, da se le počasi levi iz vloge nekakšnega rezervnega kulturnega praznika, ob katerem smo presenečeni lahko vzdihovali, kako veliko knjig na prebivalca izdamo (in se zato lahko potrepljamo po ramenih, češ da smo tu v svetovnem vrhu), v prizorišče biznisa, velikega in malega. Takšen, kot so veliki tuji sejmi, slovenski seveda ne bo nikoli, tukajšnje založništvo in slovenski knjižni trg zaradi svojih posebnosti pač delujeta drugače kot drugi. Da je na vrhu lestvice izposojanih knjig Antigona, bi lahko bilo dojeto kot zabavno dejstvo, vredno resnejše, morda cinične analize. Zanimanje za preteklost je prav tako ena od lastnosti slovenskega bralca, to je pokazala silna prodaja knjige Tito in tovariši Jožeta Pirjevca, nič drugače ni z noviteto Zdenka Roterja Padle maske ali biografijo Borisa Cavazze. Saj res, kaj ni ravno pogled nazaj tisto, kar najbolj rabimo?