Pokličite Malalo

Govori ameriških predsednikov na vojaški akademiji West Point so ponavadi resna zadeva. George Bush mlajši je pred skoraj dvanajstimi leti tam zavrgel dolgoletno ameriško politiko zastraševanja in zadrževanja nasprotnikov ter razglasil, da je v času mračnih omrežij skrajnežev čas za doktrino preventivnih napadov. Vojna proti terorizmu je postala koncept, ki je spremenil življenja ljudi po vsem svetu, sprožil novo radikalizacijo muslimanov in dokončno požgal Bližnji vzhod.

Barack Obama je v Belo hišo prišel kot mlad senator, ki je nasprotoval »neumni in prenagljeni vojni« v Iraku ter obljubil ne le, da jo bo končal, ampak da bo odpravil tudi »način razmišljanja, ki nas je pripeljal do nje«. A se naštevanje njegovih zunanjepolitičnih dosežkov bere kot nadaljevanje bojnega pohoda, le da z bolj prefinjenimi plesnimi koraki: usmrtitev Osame bin Ladna, zdesetkanje vodstva Al Kaide, umik iz Iraka. Kritiki mu očitajo, da je s popolnim odhodom državo prepustil kaosu, ki so ga ZDA same ustvarile. In da je podoben scenarij napisal za Afganistan z napovedjo dokončnega umika.

Nagovor v sredo na West Pointu kljub lepim besedam o mednarodnem sodelovanju in uporabi diplomacije namesto raket ni prinesel nove strategije. Bil je le enourni zagovor pred vse bolj številnimi kritikami, da so ZDA pod njegovim vodstvom postale vase zazrta velesila in mlahav zaveznik. Stara diplomatska šala pravi, da ameriško zunanje ministrstvo predsednikom vedno ponudi dve skrajni možnosti – ne naredi ničesar ali pa sproži jedrsko vojno –, če hoče, da sprejme tretjo, ki si jo želijo. Obama je uporabil podobno taktiko, ko je svojo sedanjo politiko označil za razumno pot med pozivi jastrebov k vojaški diplomaciji ter vse močnejšim prepričanjem, da težave sveta niso stvar Američanov.

Toda njegova vmesna pot je posejana s če-ji. Če bi resetiranje odnosov z Rusijo delovalo, če rdeče črte v Siriji ne bi bile samo retorične figure, če se ne bi sesula nova bližnjevzhodna mirovna pobuda, če se Afganistan ne bo dokončno spremenil v pogorišče za skrajneže, kot sta Libija, Sirija in vse bolj Irak, če bo diplomatski prijem Iran prepričal, da se odreče jedrskemu orožju, če bo ustavil kitajsko določanje morskih meja, če ... potem bi bila njegova dediščina lahko več kot blagi antiseptik za Bushevo mednarodno kirurgijo z mačeto. Tako pa je divizije zamenjal za drone in se priključil na glomazen prisluškovalni aparat.

Predsednik je ponudil en sam konkreten načrt, pet milijard dolarjev vreden sklad, s katerim naj bi urili lokalne vojske za reševanje (ameriških) težav po svetu. Toda podobni ukrepi so krivi za krvave vojne (denimo v Nikaragvi) ali pa so po analogiji »seješ veter, žanješ vihar« ZDA potisnili še globlje v blato. Osamova teroristična mreža je stranski poganjek mudžahedinov, ki so jih Američani oboroževali za boj proti sovjetom v Afganistanu. Srednjeveških režimov pa iz somraka ne bo potegnilo več orožja, ampak le več knjig. ZDA bi strategijo zunanje politike morala napisati Malala Jusafzai.