Reševalna ladja katalonske nevladne organizacije Pro Activa Open Arms je s 105 begunci in migranti na krovu še vedno zasidrana le 800 metrov od italijanskega otoka Lampedusa, ki je v zadnjem desetletju postal sinonim za trpljenje ljudi na begu ter evropsko (proti)begunsko in (proti)migrantsko politiko.
Ladja je v nedeljo zvečer po osemnajstih dneh čakanja, da bi lahko vplula v katero bližnje pristanišče, od španskih oblasti dobila dovoljenje, da lahko vpluje v pristanišče Algeciras na jugu Španije. To je od obal Lampeduse oddaljeno 950 morskih milj – približno šest dni plovbe. Òscar Camps, reševalec iz vode in ustanovitelj nevladne organizacije, ki je v zadnjih štirih letih rešila več kot 60.000 življenj, je po posvetu s kapitanom ladje Marcom Reigom možnost plovbe proti Algecirasu zavrnil. Zavrača tudi odhod proti bližjim – a še vedno štiri dni oddaljenim – Balearskim otokom, ki jih je Madrid ponudil kot alternativo. »Španije ne moremo sprejeti. Razmere so ekstremne in nujno potrebujemo humanitarno pomoč. Ljudi je treba izkrcati; takoj,« sporoča osebje Open Arms.
Camps in Reig se namreč dobro zavedata, da bi nadaljnjih pet dni – vremenska napoved je slaba – na odprtem morju še poslabšalo že tako kaotične, komaj obvladljive razmere na krovu, na katerem so številni globoko travmatizirani ljudje, med njimi tudi žrtve zlorab v libijskih taboriščih, ki jih, kot tudi libijsko obalno stražo, sicer paravojaško organizacijo, »sponzorira« EU. Dodatno zadrževanje travmatiziranih ljudi na krovu bi namreč lahko sprožilo učinek Splava meduze. Dvomov ne bi smelo biti: izkrcanje je nujno. Enako velja za 356 ljudi, ki so ujeti na ladji Viking.
Po 18 dneh, preživetih na morju, so ljudje na ladji namreč povsem izčrpani in živčni. Posadka se trudi, da ji stvari ne bi ušle iz rok: kaos na enem zadnjih reševalnih plovil, ki iz Sredozemlja rešujejo življenja, se je namreč med čakanjem pred obalami Lampeduse še zaostril. Ljudje so se znašli v neposredni bližini (od)rešitve. Na obalo je bilo sprejetih tudi 27 mladoletnih beguncev in migrantov z ladje. Še prej je italijansko sodišče razsodilo, da ladja lahko zapluje v italijanske ozemeljske vode. Vse to je utrujenim ljudem na robu zloma vlilo upanje. A zadnji dogodki so jih udarili naravnost v obraz.
Namesto da bi ljudi izkrcali na obalo in jih »razporedili« med šest držav, ki so izrazile pripravljenost, da jih sprejmejo, so ti postali tako del notranje politične igre v Italiji kot v EU. Ta še zdaleč nima enotne begunske in migrantske politike. Odločitve prepušča posameznim državam, ki v valu populizma, rasizma, ksenofobije in (neo)fašizma z ljudmi na begu ravnajo kot z jedrskim odpadki. Ne glede na to, da se je število beguncev in migrantov, ki so letos in lani vstopili v EU, v primerjavi z letoma 2015 in 2016 drastično zmanjšalo. »Prepiri, napadi tesnobe, panika … Kaj še potrebujemo? Da bodo ljudje začeli umirati? Da bodo tisti, ki niso umrli v morju, umrli na krovu naše ladje?« se je na tviterju oglasil Camps. Ne, tudi to ne bo dovolj.
