Politično, tudi če je zlato

Vnos zlatega fiskalnega pravila v ustavo je seveda politično vprašanje, kot pravilno ugotavlja finančni minister Janez Šušteršič. Toda táko je bilo že ves čas, vse od vznika ideje, ki seveda ni zrasla na slovenskih tleh. Vprašanje, kaj zapisati v ustavo in katere vrednote s tem razglasiti kot splošne vrednote neke države, je vedno politično vprašanje. Je stvar dogovora in širokega soglasja v neki družbi. Šele po tem, ko je – če je – to soglasje doseženo, nastopi strokovno vprašanje: kako to zapisati. Kakšna je najprimernejša formulacija, da bo odsevala duha tistega, kar se postavlja kot splošna vrednota vseh državljanov.

Zlato fiskalno pravilo, naj je na prvi pogled še tako nevtralno in simpatično, celo samoumevno, je po svoji vsebini politično pristransko. Prepoved zadolževanja se pokaže kot problematična, ko odhodki države presežejo njene prihodke. Kaj storiti tedaj? Odgovor na to vprašanje je ena od bistvenih značilnosti, ki politično levico ločijo od desnice, socialdemokrate od liberalcev. Prvi rešitev praviloma vidijo v dodatnem zadolževanju, ki se ga financira z višjimi davki. Drugi ponavadi predlagajo ustavitev zadolževanja ob znižanju davkov.

Seveda v resničnem življenju politika predvsem išče kompromise in le redko se dosledno uveljavi načelna rešitev, ki bi jo zagovarjala samo ena stran. A če v ustavo zapišemo prepoved zadolževanja, potem je načelo ene politične strani postalo zapoved za celo nacijo. V ustavi niso priporočila, ampak so pravila. Njihova kršitev je protiustavna.

Danes vam bo vsak politik povedal, da je čezmerno zadolževanje treba ustaviti. Stvari so šle predaleč. Zato bo fiskalno pravilo tako ali drugače že našlo pot v slovensko zakonodajo. Ne bo pa to ustavna norma. Če bo premier Janez Janša vztrajal pri zahtevi po zaupnici, bo najverjetneje pogorel.