Tiskane izdaje
Že nekaj časa vemo, da ima zakon o integriteti in preprečevanju korupcije pomanjkljivosti. S tem se je ubadala komisija za preprečevanje korupcije že v prejšnji sestavi. Najbolj odmevno, ko je vrhovno sodišče odpravilo njeno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank v delu, ki se je nanašal na Janeza Janšo in Zorana Jankovića. Pokazalo se je, da postopek nadzora v zakonu ni nedvoumno določen, saj so ga celo sodišča razlagala različno.
Pomanjkljivosti so tudi pri določbah zakona, ki urejajo lobiranje. Čeprav smo med redkimi državami, ki imajo to dejavnost zakonsko regulirano, je nadzor nad lobisti in lobiranci nezadosten. Zakon predpisuje obvezen vpis lobistov v register, toda dopušča tudi dejavnost neregistriranih. V združenju lobistov celo sami ugotavljajo, da poteka večina lobističnih stikov zunaj nadzora. Poročanja o njih pa nihče ne nadzoruje.
Tudi določbe zakona, ki uravnavajo ravnanje funkcionarjev pri prejemanju daril, nimajo nobene oprijemljive vrednosti. Komisija niti ne ve, koga vse naj nadzira. Ne more ugotoviti, kdaj, kje in od koga je funkcionar darilo prejel oziroma ali ga je sploh prejel, niti kaj je prejel, če ji sam o tem ne poroča. Komisija je z novim zakonom sicer postala prekrškovni organ, toda določbe o globah so same sebi namen. Nobena še ni bila izrečena. Tudi pri darilih je torej vse odvisno od poštenja oziroma integritete posameznega funkcionarja. Toda nanjo se ni zanašati. Ugodnosti, ki jih prinaša funkcionarski položaj oziroma položaj javnih uslužbencev, čeprav je urejen posebej, so za marsikoga mamljive. Spomnimo se samo bogatih daril katarskih šejkov, ki so se znašla v žepih policistov.
