Tiskane izdaje
Veliko simbolike je bilo v veličastni petkovi prireditvi v Murski Soboti ob prvi vožnji električnega vlaka med Mursko Soboto in Hodošem. Res je sicer, da je bila skoraj pol milijarde evrov vredna prenova, nadgradnja in elektrifikacija stodevetih kilometrov zastarele proge med Pragerskim in madžarsko mejo pri Hodošu kljub skoraj polovični finančni pomoči Evrope za našo državo zelo velik, pravzaprav v pretekli finančni perspektivi največji infrastrukturni investicijski zalogaj. Res je tudi, da so se ob tej naložbi izkazali slovenski načrtovalci, gradbinci in drugi. In res je tudi, da bo izboljšana proga zagotovila varnejše, hitrejše in kakovostnejše prometne povezave naše države z vzhodnim delom Evrope. Zaradi vsega tega so vzhičene besede premiera Mira Cerarja na petkovi prireditvi o tem, kako je med vožnjo z vlakom po prenovljeni progi »sam izkusil, da je Slovenija resnično na poti v prihodnost«, delno upravičene.
Toda električni vlak, s katerim se je Cerar z množico poslancev, županov in drugih povabljencev odpeljal na prvo vožnjo proti Hodošu, da bi tam na ta vlak vstopil še madžarski zunanji minister Peter Szijarto, je z odhodom zamujal več kot deset minut. Simboličnih deset minut za nič kaj simbolična dolga leta zamujanja z začetkom prenove te proge in za zamujanje pri gradnji drugega tira med Koprom in Divačo, ki še vedno traja. Simboličnih deset minut za izgubljene priložnosti drugačnega razvoja transporta blaga, za izgubljena leta, ko se je število potnikov na železnicah zmanjšalo zato, ker so jo prehitele druge oblike prevoza, in simboličnih deset minut za to, da je bila Slovenija z omenjenimi stodevetimi kilometri zastarele proge do zdaj tudi cokla razvoja vsega železniškega prometa v tem delu Evrope.
Z lepimi, zanosnimi besedami na prireditvah ni mogoče prekriti in skriti teh dejstev. Tako kot na sami železniški postaji v Murski Soboti niti dragi potiskani platneni panoji niso mogli v celoti skriti in prekriti stare, razpadajoče Kolodvorske restavracije, ki tam še vedno stoji delno zaradi nerodno napisanega občinskega odloka delno pa tudi zaradi neživljenjskosti državne uprave, v tem primeru soboške upravne enote.
In kot lepe besede slavnostnih govorcev niso prekrile in skrile dejstva, da električni vlaki na Goričko zaradi nedokončanega novega električnega daljnovoda do nadaljnjega ne bodo mogli voziti s polno močjo in hitrostjo. Tudi ta problem je povezan z od ljudi odtujenimi državnimi institucijami in državnimi podjetji: če Elektro Maribor v letih priprav na gradnjo daljnovoda ne bi ignoriral želja in zahtev Goričancev, da naj kable daljnovoda zaradi njihovega zdravja in nepokvarjene podobe Krajinskega parka Goričko zakopljejo v zemljo, namesto da jih obešajo na stebre, bi bil daljnovod že dokončan in bi bilo Goričko že zdavnaj preskrbljeno z dovolj elektrike tako za potrebe prebivalcev kot za najmočnejše električne vlake. In tudi če bi pred petimi ali šestimi leti električarji poslušali lastnika klinike Rimska Čarda in bi tri stebre daljnovoda nekoliko odmaknili od stavbe te klinike, zdaj tega problema ne bi bilo. Hudič je pač v podrobnostih. In naštete in kup drugih podrobnosti pri nas zmanjšujejo hitrost Slovenije na poti v prihodnost.
