Poroštvena bomba

Državna jamstva so za prejemnike nedvomno zelo mamljiva.

Objavljeno
26. julij 2017 16.01
Maja Grgič
Maja Grgič
Pogled na podatke o izdanih državnih poroštvih pokaže, da je kriza tudi na tem področju terjala svoj davek, saj se je njihova vrednost skoraj podvojila; med njimi so tudi že skoraj pozabljena jamstva za pomoč Grčiji. V zadnjih dveh letih se državna poroštva počasi znižujejo, z dobre petine se je njihova višina skrčila na 17 odstotkov BDP. A davkoplačevalci še vedno jamčimo za 6,7 milijarde evrov možnih obveznosti. Povedano drugače: če bi ta poroštvena bomba eksplodirala, bi vsak Slovenec zanjo posredno plačal 3300 evrov.

Državna jamstva so za prejemnike nedvomno zelo mamljiva, saj gre za prvovrstno zavarovanje, zaradi česar posojilodajalci raje in pod ugodnejšimi pogoji odobrijo posojila. To je še posebno dobrodošlo za mlada in mala podjetja. A hkrati to po svoje pasivizira tako upnike kot kreditojemalce, saj za plačilo dolga jamči država. Tudi zato je bilo v preteklem obdobju veliko kritik izrečenih na račun jamstvene sheme, na podlagi katere je država v času krize dodeljevala poroštva državnim in zasebnih družbam, ki jih je v številnih primerih morala tudi poplačati. Nato je izterjala le delček tega dolga.

A zdi se, da se je država tudi iz tega nekaj naučila. Tako zdaj ob morebitni unovčitvi poroštev takoj vzpostavi regresne zahtevke za povračilo in jih, kot kažejo podatki, v zadnjih treh letih tudi precej uspešneje izterjuje. Poleg tega državna poroštva – tudi zato, da ne bi šlo za nedovoljeno državno pomoč – niso več brezplačna niti za državna podjetja. DUTB in Teš zanje, denimo, plačujeta provizijo.

Kot kaže, se časi, ko je različne garancijske zapitke nekritično pokrivala država, iztekajo, le upamo lahko, da nas po žepu ne bo preveč udarila tovrstna radodarnost države iz preteklih let.