Posel in svetinja

Cankarjev dom so spet preplavile knjige, na vrhuncu je prireditev, ki jo že 44 let poznamo kot Slovenski knjižni sejem. Lahko smo veseli, da je sejem res živ, da ne gre le za razprodajo neprodanih zalog knjig, ampak da prireditev s kupom dogodkov nagovarja bralno občinstvo. Tudi nekoliko protislovna internacionalizacija prireditve, ki z imenom razglaša, da je samo slovenska, se je dobro obnesla – v Ljubljano zdaj vsako leto pride kak pisatelj velikega formata in še veliko takih, ki so vredni pozornosti javnosti.

In kaj se skriva za to živahno sejemsko sceno? Kakšen je pravi obraz slovenskega knjižnega življenja? Zelo poseben. Slovenci knjigo postavljamo na piedestal, pravimo, da smo narod knjige. V njej vidimo kulturno, ne pa tržno blago. Posledično država celotno verigo knjige podpira z javnim denarjem, vključno z javnimi knjižnicami. Ker so knjige lahko dostopne v knjižnicah, jih kupimo zelo malo. To, da veliko vlagamo v knjižnično mrežo, ima na knjižnem trgu učinek bumeranga. Čeprav se na knjižnem trgu vsako leto obrne manj denarja, veliko založnikov vsako leto izda več tisoč knjižnih naslovov. Ob tem nenehno govorijo, kako je knjige težko prodati in kako je težko preživeti v založniškem poslu. Na koncu vseeno priznajo, da je knjiga tudi na Slovenskem posel, ne samo nacionalna svetinja.

Slika je torej polna protislovij in lokalnih posebnosti, ki delno izvirajo z majhnega trga, delno pa iz naše preteklosti. Naša knjižna pokrajina najbrž ni primerljiva z nobeno drugo državo in tujih zgledov pri njeni regulaciji preprosto ne moremo posnemati, ampak si moramo svoje modele izmišljevati.

A te eksistencialije so v času sejma v ozadju, v ospredju je vrvež obiskovalcev med stojnicami v Cankarjevem domu. Gotovo ne bo narobe, če se pridružimo vrvežu in kupimo kako novo knjigo.