Poslovna skrivnost

V desetih letih sem napisala 337 sestavkov o Vzajemni zdravstveni zavarovalnici. Približno tolikokrat sem torej nekoga na Vzajemni, na ministrstvu, v različnih političnih strankah, pri civilni družbi in v zdravstvu spraševala o tej zasebni družbi. Podatek omenjam kot potrdilo, da o zavarovalnici, predvsem pa njeni vlogi in načinu delovanja v naši družbi nekaj vem.

Vzajemna je dobesedno ogledalo naše družbe. Pred tremi leti so v njej nezakonito odpustili Petra Pustatičnika kmalu po tem, ko je najprej v samem podjetju, potem pa še javno opozoril na škodljive posle milijonskih vrednosti, ki jih namerava izvesti vodstvo zavarovalnice. Neposredni povod za izredno odpoved delovnega razmerja je bil intervju v Delu, kjer je na novo osvetlil nekaj v javnosti že znanih dejstev. Tri sodišča, tudi vrhovno, so ugotovila, da poslovne skrivnosti ni izdal. Pustatičnik torej ni zakrivil tega, zaradi česar so ga odpustili, a ga Vzajemna vseeno ni hotela spet zaposliti. Številni nekdanji poslovni prijatelji ga gledajo postrani, nekateri ga niti ne pozdravijo.

Ne le v Vzajemni, tudi v drugih primerih vidimo, da med novo slovensko »elito« očitno velja, da ni zaželen tisti, ki ni pripravljen mižati na obe očesi, kadar gre za »poslovne skrivnosti«. Poslovna skrivnost v resnici marsikdaj pomeni, da bodo posli, ki jih oznaka »zaupno« poskuša skriti, oškodovali množico, drugemu pa koristili. Slovenska družba se je – kot vse kaže – strukturirala tako, da kdor ni pripravljen sodelovati v krajah in deliti plena, navadno ne more biti vključen v vodstvene strukture (seveda so tudi izjeme). Plen je davkoplačevalski ali kako drugače od množice ljudi zbrani denar.

Pot, po kateri se pleni, so nabave in gradnje. Način delovanja: prenos poslov na podizvajalce ali vrivanje dodatnih posrednikov med proizvajalca in končnega kupca. Vloga teh vmesnikov je povečevanje cen in razdelitev tako pridobljenega denarja med »elitne« prisklednike. Tako – tako naši viri – so cene, po katerih kupujejo država ali ustanove, ki razpolagajo s skupnim denarjem, tudi do sto odstotkov višje od dejanskih. V imenu davkoplačevalcev kupujejo torej dvakrat dražje. Tipičen primer je, denimo, vojska, kjer je »zaupno« vse, cene pa vrtoglavo visoke. Država kot taka je zato draga, denarja za nove in nove apetite zmanjkuje.

Slovenska družba pravzaprav sploh ni razdeljena na leve in desne, kot se poskuša prikazati. Politične stranke so zgolj farsa in formalnost. Kaže, da se Slovenija deli na kriminalce in tiste, ki to niso. Meja ni ostra in mnogi se z majhnimi uslugami trudijo preiti h kriminalni eliti, od katere letijo drobtinice na vse strani. Tudi nova elita ni popolnoma enovita, kar vidimo ravno po primerih, kot je Pustatičnik. Ko bo takih več, bo Sloveniji zagotovo bolje. Pravosodni sistem je tokrat uspel pozitivno ovrednotiti načelnost in poštenost. Marsikdaj pa tudi ta poklekne.