Postaviti se na svoje noge

Slovenija se bo v ne tako zelo daljni prihodnosti spopadala z zelo velikimi tveganji zaradi staranja prebivalstva, opozarja evropsko poročilo o staranju prebivalstva 2015. Delež izdatkov, povezanih s staranjem, se bo v domačem bruto proizvodu povečal z dobrih 24 odstotkov leta 2013 na 31 odstotkov leta 2060. Še bolj plastično – leta 2013 je bilo pri nas na sto delovno sposobnih prebivalcev 27 starejših od 65 let. Leta 2060 bo razmerje sto proti 58.

To je del statistik, ki bi že same po sebi politike, ekonomiste in druge strokovnjake morale spodbuditi k temeljitemu razmisleku. Podoba pa je še bolj skrb vzbujajoča, če po drugi strani pogledamo podatke, ki jih je Eurostat zbral v publikaciji Biti mlad v Evropi. Iz njih lahko najprej sklepamo, da dajejo javni sistemi zdravstva, vzgoje in izobraževanja, v primerjavi z drugimi članicami EU, razmeroma dobre rezultate. Imamo eno najnižjih stopenj umrljivosti novorojenčkov, eno najvišjih stopenj vključenosti otrok v vrtce in skoraj največji delež starejših od 20 let, ki se še izobražujejo. Stopnja tveganja revščine otrok je nižja kot marsikje drugje, zdravstveni indikatorji niso slabi.

Prav nobenega razloga za zadovoljstvo pa ni več ob statistikah o mladih po tem, ko končajo šolanje. Slovenija je med državami, kjer je povprečno obdobje med zaključkom izobraževanja in pridobitvijo dela med daljšimi, izstopamo pa po tem, kako zelo velik odstotek tega dela so pogodbe za določen čas. Spadamo v skupino držav z velikim deležem mladih, ki se niti ne šolajo niti niso zaposleni in ki po sili razmer ostajajo pod isto streho s starši. Eurostatove statistike obravnavajo mlade do 30. leta, strokovnjaki pa opozarjajo, da so tudi pozneje mnogi v razmerjih prekernosti, ki ne omogočajo prave osamosvojitve ali pa visoko usposobljene ženske in moške silijo v to, da se dobesedno s trebuhom za kruhom ozirajo čez meje.

Možnosti mladih, da se ekonomsko postavijo na svoje noge in da konec koncev začnejo prispevati v državne blagajne, so precej slabše, kot so bile za generacije pred njimi.

Podatki, kako se stara prebivalstvo, nikakor niso novi in tudi o položaju mladih nismo začeli govoriti šele včeraj. Vodilni ekonomisti, politiki, sociologi, šolniki in še kdo pristojen bi se že zdavnaj morali pogovarjati o strateških razmislekih, ki zadevajo izobraževanje, gospodarski razvoj, trg dela, (ne)enakosti, dolgotrajno oskrbo in konec koncev, kakšno družbo hočemo. Ali je izobraževalni sistem tisti, ki ne sledi potrebam gospodarstva? Kako rešiti problem neusklajenosti izobraževalnega sistema s potrebami trga? Ali je treba kako prilagoditi trg dela? Po kom se lahko zgledujemo? Ali je čas za novo paradigmo? Ali si postavljamo prava vprašanja?

Očitno načini, kako se je do zdaj naslavljalo izzive, ki so jih prinesli ekonomska kriza ter demografske in globalne spremembe, ne dajejo želenih rezultatov.