Pot v pekel

Ustavno sodišče si za odločbo, s katero je ugotovilo, da so poslanci sprejeli neustaven člen zakona o prostorskem načrtovanju, ne bi moglo izbrati boljšega časa. Sprejelo jo je namreč prav v mesecu prostora.

Neustavni 29. člen zakona je omogočil širitev stavbnega zemljišča do 5000 kvadratnih metrov – pol hektara oziroma velikost nogometnega igrišča – samo s sklepom občinskega sveta. Bilo je sicer nekaj omejitev, ki pa so bile precej manj stroge, kot so pri prostorskih načrtih, kjer investitorje po navadi najbolj »tepejo« vplivi na okolje. V primeru neustavnega člena zakona jih je lahko teplo le, da se njihova pobuda ni uvrstila na sejo občinskega sveta.

Zakon so leta 2012 spreminjali kar dvakrat. Najprej z namenom, da bi občinam, v katerih še niso sprejeli občinskega prostorskega načrta, omogočili razvoj. Razlogi, zakaj je 44 poslancev s prvim podpisanim Jožetom Tankom (SDS) pol leta pozneje vložilo predlog za dodatno spremembo, ki je vse našteto omogočila tudi občinam z že sprejetim prostorskim načrtom, so le v želji po enakosti. Menda občine niso bile enakopravne, če so z neustavnim členom le enim omogočili manj birokracije.

Z magnetogramov sej odborov je jasno, da je stroka temu členu ves čas nasprotovala. Oglasili so se protikorupcijska komisija, zbornica za arhitekturo in prostor, okoljski pravniki, ki so na odborih jasno povedali, da je tako sprejemanje prostorskih dokumentov nesprejemljivo, saj ne upošteva javnosti. Nihče jih ni slišal, saj so bili pomembnejši investitorji, ki da že predolgo čakajo na spremembo namembnosti zemljišč. Oni imajo denar, prazen prostor ga nima.

Dejstvo je, da so postopki sprejemanja prostorskih načrtov dolgotrajni, da je veliko administrativnih ovir, da državni organi ne upoštevajo rokov in da občine lahko čakajo celo več let na neko mnenje, ki ga potrebujejo za prostorski načrt. Po drugi strani pa so prostorski načrti v javni obravnavi samo en mesec. Je ta tako problematičen? Tako dolg? Še dobro, da imamo ustavno sodišče, ki brani ne le naša zemljišča, ampak celo naše glasove, s katerimi smo izvolili tiste, ki nas nočejo slišati.

Takratni koalicijski poslanci (SDS, DL, SLS, Desus in NSi) so namreč predlagali neustavni člen, ki se na javnost ni oziral. Je ni hotel v procesu odločanja. Dovolj jim je bil občinski svet. Lahko se potrudimo in jim za trenutek verjamemo, da so hoteli le najboljše. Ampak če temu verjamemo, potem je jasno, da so ali mislili, da je javnost tako neumna, da bo razvoj zavirala, ali tako nevoščljiva, da bo proti, ali pa je preprosto preveč mahnjena na prazen prostor. Kar koli se je že podilo po glavah poslancev, dejstvo je, kot piše v zapisnikih, da so dvomili. Tudi tisti, ki so se na koncu podpisali pod predlog spremembe.

Ali nimamo prav zato ustave, da vanjo pogledamo, ko smo v dilemi? Takratna generalna direktorica direktorata za prostor je skoraj napovedala, kaj se utegne zgoditi. Dejala je, da morajo pristojna ministrstva opravljati svojo funkcijo nadzora, potem pa ni nujno, da bo prišla zadeva do ustavnega sodišča. Nadaljevala je, da je treba lokalni samoupravi tudi zaupati. Občinskim svetom, ne ljudem.

Ampak na up nihče več ne pije. In kot je ustavno sodišče odločilo, občinski svet ne more sam odločati o tako velikih zemljiščih. Pa naj bo namen še tako dober.