Potem bo spet velik hudič!

»Zakaj nič ne pišete o sodnikih in njihovem pretiranem najemanju sodnih cenilcev in izvedencev?« S tem vprašanjem me je izzvala znanka med klepetom ob kavi, ko je beseda nanesla na afero o visokih honorarjih univerzitetnih profesorjev. Prepričana, da je njena provokacija vržena kar tako na slepo zato, da družabni pogovor lažje steče, afere pa so pri tem zanesljiv katalizator, jo vprašam: »Kaj pa naj bi imeli skupnega sodniki, cenilci in profesorji ter razkritja supervizorja o zaslužkih?«

Namesto teoretiziranja in moraliziranja mi je znanka obnovila zapleteno zadevo, ki se vleče že šest let. Njena zgodba, žal resnična, je hitro pogasila moje pričakovanje o lahkotnem pogovoru, v katerega lahko mimogrede zvlečeš vse, kar te v tej družbi moti.

Njena pripoved gre takole: leta 2009 so lastniki stanovanj v bloku na Prulah vložili tožbo na sodišče zoper gradbinca, ki je končal v stečaju. Gradbinca tožijo zato, ker je s svojim ravnanjem pri izkopu gradbene jame in menda s sidranjem temeljev nove stavbe v sosednji blok povzročil nagibanje njihovega bloka, zaradi česar življenje v njem ni več varno. Blok se je menda nagnil za približno osem centimetrov, pri čemer nihče ne ve, ali se bo nagibanje še nadaljevalo in kakšne bodo sploh končne posledice. Logično je, da se zato stanovalci počutijo ogrožene in se želijo izseliti drugam, kjer bodo bolj varni. Toda kam naj gredo, če nimajo denarja za novo stanovanje, starega pa zaradi nagnjenosti bloka nihče noče kupiti? Družina s štirimi otroki, ki se stiska v 55 kvadratnih metrov velikem stanovanju, tega ne more prodati, kredit zanj pa so komaj odplačali. O novem stanovanju, primernem za šestčlansko družino, lahko samo sanjajo.

Tako so ta družina in drugi stanovalci postali nemočni ujetniki okoliščin, ki so jih drugi zakuhali. Ujetost je za nameček kar dvojna. Namreč, tudi tožba na sodišču se po šestih letih še vedno ni dokončno razpletla. Ko se je primer zataknil pri prvem sodniku, ga je prevzel drugi, zatem pa še tretji. Vsak nov sodnik je naročil novega sodnega izvedenca za gradbeništvo, statiko ...

Bazen različnih strok cenilcev in izvedencev je namreč izjemno velik: kar 1448 zapriseženih sodnih izvedencev in 867 sodnih cenilcev imamo v Sloveniji. Seveda je med izvedenci tudi nekaj profesorjev, ki s svojimi strokovnimi mnenji pomagajo sodniku in za to izdajo račun sodišču. In tako pridemo do dodatnih zaslužkov profesorjev, ki jih bo morda razkril supervizor, če bo objavil zaslužke iz državnega proračuna pod mejno črto dvesto tisočakov.

»Potem bo pa spet velik hudič. Na seznamu se bodo znašli profesorji, denimo, s sto tisočaki honorarjev v zadnjih letih, pri čemer ne bo nikogar zanimalo, da so med njimi tudi takšni, ki so zapriseženi sodni izvedenci in cenilci, njihove dodatne zaslužke pa plačujejo sodišča. Zakaj? Ker nekdo v sodnem sistemu svojega dela ni dobro opravil in po nepotrebnem zavlačuje tudi tako, da kopiči vedno nova in nova izvedenska mnenja.« Tako je svojo pripoved prepričljivo strnila znanka in ponazorila, kako so na videz nepovezane zadeve med supervizorjem, honorarji profesorjev in delom sodnikov lahko krepko prepletene.

Za nekatere, kot, denimo, za stanovalce opisanega stanovanjskega bloka, so zadeve celo usodno povezane. Njihov gnev ni uperjen proti razvpitim profesorskim honorarjem, ampak proti sodnemu sistemu, ki je po nepotrebnem zapravljiv. Zakaj sodniki potrebujejo pet ali celo več izvedenskih mnenj? V čigavo korist delajo? In zakaj ne spoštujejo pravila o razsodbi v razumnem roku? Razočarani in po šestih letih pravdanja že resignirani stanovalci, ki so navsezadnje zapravili tisoče evrov za odvetnike, so prepričani, da tudi sodniki veliko prispevajo k nerazumnemu trošenju davkoplačevalskega denarja, ker se ne znajo ali pa nočejo odločiti in prevzeti odgovornosti. Toda kdo bi danes ob toliko aferah gledal še na te podrobnosti?