Pozdrav s Hrvaške

Veliko razpredanja je zadnje dni v javnosti zaradi obvestil tujih odvetnikov slovenskim voznikom, da niso poravnali parkirnine na katerem od hrvaških zasebnih parkirišč oziroma parkirišč, ki jih upravljajo koncesionarji. Večina je zgrožena zaradi visokih stroškov, ki jih nekaj hrvaškim kunam glavnice pribijejo še zaradi vrste stroškov, ki so nastali. Poleg tega številne skrbi še vprašanje, kdo, za vraga, je hrvaškim odvetnikom posredoval osebne podatke lastnika vozila. Ta del je zdaj pod drobnogledom informacijskega pooblaščenca.

Po pojasnilu pristojnih, imajo prek slovenskih odvetnikov tudi hrvaške družbe in oškodovanci, če to argumentirajo, podlago, da pridobijo podatke o lastniku vozila. To jim v nadaljevanju omogoča, da sprožijo ustrezne postopke, v tem primeru zaradi neplačanega računa za parkiranje. Gre izključno za civilni postopek, ne pa globo, ki se kot prekrškovni postopek obravnava drugače.

»Grozilna pisma« imajo še en pomemben vidik, ki ga mnogi spregledajo, in sicer da so tudi na tujem minili časi, ko je voznik lahko brezskrbno parkiral jeklenega konjička kjerkoli, ne da bi plačal parkirnino.

Ali so postopki hrvaških upravljavcev parkirišč, odvetnikov in notarjev ustrezni, ali so skladni s sodobnimi pravnimi standardi, je zdaj celo na tehtnici evropskega sodišča za človekove pravice, torej bodo o tem odločili za to usposobljeni strokovnjaki.

Kot v več slovenskih primerih, ko je ignoriranje upnikov in pristojnih institucij vodilo do izvršilnega postopka, ima tudi hrvaška parkirna zgodba enako sporočilo – najslabše je, če zamahnete z roko in papir vržete v koš, češ, kaj mi pa morejo. Uporabiti je treba pravna sredstva, še najrazumneje in najbolj civilizirano pa je, da voznik preprosto poravna predpisan znesek za plačilo parkirnine. Tako najučinkoviteje prepreči vse težave in dodatne stroške.