Tiskane izdaje
Da obstaja še ena skupina ljudi, ki si je prav tako »trgala od ust« za to, da bi šla lahko prej v pokoj, pa ji je ZPIZ-2 to pravico odvzel, je nekako ostalo preslišano. Ne gre pa izključiti možnosti, da je ostalo preslišano predvsem zaradi nepoznavanja kompleksne tematike in zato, ker ta skupina ljudi pač nima tako prepričljivega zagovornika, kot so sindikati.
Če poskušamo zadevo zelo laično poenostaviti – več kot 41.000 ljudi si je od leta 1992 do 1999 dokupilo leta študija in/ali vojaščine. To obdobje se je po tedaj veljavnem zakonu, znanem kot ZPIZ-92, upoštevalo na enak način in v enakem obsegu kot preostala pokojninska doba. Ljudem, ki so si ta leta dokupili in se do leta 2012 upokojili, so obdobja tako šteli. Tisti, ki so imeli to smolo, da decembra 2012 še niso izpolnjevali pogojev za upokojitev, pa z dokupljeno pokojninsko dobo ne morejo več uveljavljati pravice do starostne pokojnine pri najnižji starostni meji, temveč le predčasno, ki se odmeri z zmanjšanjem. Za tiste, ki so obdobja dokupovali od leta 2000 do 2012, bilo jih je malo več kot 14.000, so določila že postavljala nekaj drugih pogojev.
Koliko je posameznikov, ki so si dokupovali študij in vojaščino, pa do 2012 niso šli v pokoj, ni znano. V njihov bran se je postavila varuhinja človekovih pravic, a s svojo zahtevo za oceno ustavnosti ni bila uspešna. Podobno kot pri pritožbi glede prostovoljno vključenih je ustavno sodišče, laično povzeto, odgovorilo, da ne gre za poseg v pridobljene pravice, temveč v pravna pričakovanja.
Prejšnji teden je opozicijska SDS v parlamentarni postopek vložila predlog še ene spremembe pokojninskega zakona, ki bi posameznike, ki so si dokupili študij in vojaščino, obravnaval enako kot prostovoljno zavarovane. Da bi torej za oboje veljala takšna pravila, kot so takrat, ko so plačevali, s pravicami, ki so jih pričakovali. Posebno zato, ker je bil dokup študija in vojaškega roka dražji od 57 evrov na mesec, kolikor so dajali prostovoljno vključeni. Če naj bi bile pokojnine v sorazmerju od vplačanega v pokojninsko blagajno, imajo za svoje ravnanje dobre razloge.
Si pa želimo, da bi bili posegi zakonodajalca v pokojninski sistem, ki bodo nujni tudi v prihodnosti, takšni, da ne bodo nenehno ustvarjali razmer, ki jih mnogi doživljajo kot zelo krivične.
