Pravljica o varnosti

Prizorišče milanskega Expa je kot velikanski Minimundus, avstrijski zabaviščni park s pomanjšanimi modeli znamenitih zgradb, ki je priljubljena izletniška točka slovenskih družin. V enem dnevu obiti ves svet se sliši mikavno, če veš, da si nikoli ne boš mogel privoščiti takšne avanture v realnih razdaljah. A tudi izkušeni svetovni popotnik ne more ostati ravnodušen ob fascinantnem pomanjšanem modelu sveta, ki ga sestavljajo paviljoni milanskega Expa, razporejeni vzdolž avenije, ki ji ni videti konca.

Privlačijo z arhitekturnimi linijami, fotografijami in videopredstavitvami najlepših kotičkov sveta, zlasti pa z vonji in okusi kulinarične ponudbe množice barov in restavracij. Priložnosti za zapolnitev želodca z nacionalnimi specialitetami je preprosto preveč. Expo poka po šivih od prehranskega obilja, hkrati pa obiskovalcem z geslom Nahranimo planet, energija za prihodnost, sporoča, da je to varljivo in ranljivo.

Da bi se izprsila s svojim prispevkom k večji prehranski varnosti, je evropska komisija v okviru Expa sprožila znanstveno razpravo, kako pridelati dovolj hrane, da bo mogoče nahraniti devet milijard prebivalcev, kolikor jih bo na svetu leta 2050. V osnutku dokumenta Vloga raziskav pri zagotavljanju prehranske varnosti pozornost pritegne predvsem pojem trajnostna intenzifikacija, ki pomeni povečanje pridelka na kmetijskih zemljiščih ob hkratnem zmanjšanju okoljskih vplivov. Med orodji povečanja kmetijske pridelave je navedeno tudi gensko spreminjanje. Ni težko ugotoviti, zakaj: v znanstvenem upravljalnem odboru, ki je sestavil osnutek dokumenta, imajo ključno vlogo predstavniki vodilnih evropskih kmetijskih velesil.

Navadnim državljanom – obiskovalcem Expa – Evropska unija v svojem paviljonu prodaja pravljico o Alexu in Silvii. Prvi je mlad kmet, druga znanstvenica, ki ju združi usoda, ali bolje, Silvijina babica, lastnica vaške pekarne, ki si zaželi daljšega oddiha v tropih, zato pekarno prepusti vnukinji. Uspešno prevzameta vodenje pekarne in se celo poročita, kakor bi se po mnenju z vrhov Unije morala tudi kmetijstvo in znanost.

Če bi radi izvedeli, kaj utegne prinesti poroka, zadošča ogled paviljonov kmetijskih velesil. Belgijci stavijo na hidroponiko, komercialno pridelavo »divjih« rastlin in gojenje žuželk. Nizozemci navajajo številne potenciale alg ter gensko spremenjenih rastlin in živali. Kitajci opevajo zgodovino tradicionalne pridelave riža in hkrati slavijo novo gensko spremenjeno sorto. Američani z interaktivnimi prikazi predstavljajo svoje inovacije. Ameriški paviljon bi zlahka lahko šteli med korporacijske, ki so na Expu postavljeni ob boku nacionalnih paviljonov. To marsikaj pove o prihodnosti kmetijstva, kot si jo predstavljajo velesile. Resnici na ljubo je tudi prehranska varnost manipulativna skovanka; hrane pridelamo povsem dovolj, njeno pomanjkanje umetno ustvarjajo države, korporacije, finančne institucije in skladi. Skupna kmetijska politika pa je predvsem orodje za ohranjanje velikih kmetijskih sistemov. Družinskih kmetij, ki so prevladujoč model evropskega kmetijstva, na Expu ni.