Praznjenje balona Trump

Ne zgodi se pogosto, da bi liberalni New York Times in konservativni Wall Street Journal, morda najbolj spoštovana glasova dveh nasprotnih si političnih polov ameriške družbe, na isti dan v komentarjih napadla predsednika države. Pri čemer je prvi moral napisati kar dva; v prvem se je spraševal, ali je predsednik prekršil zakon, v drugem, ali mu je mogoče zaupati državne skrivnosti. Predsedovanje Donalda Trumpa vse bolj spominja na otroka, ki se je polil z bencinom, zdaj pa se igra z vžigalicami.

A nihče ne bi smel biti presenečen. Newyorška poslovna elita nikoli ni sprejela nepremičninarja iz Queensa, ne toliko zaradi njegove bahavega, skoraj otroškega razkazovanja bogastva, temveč predvsem zaradi njegove neiskrenosti in podlih poslovnih praks. Rutinsko je goljufal izvajalce in delavce, se izvijal posojilodajalcem, kršil je zakonodajo, se loteval prevarantskih poslov, kot je bila »Trumpova univerza«. Ko so mu po bankrotih najbolj ugledne banke obrnile hrbet, je v tujini sklepal pogodbe z najbolj koruptivnimi partnerji, v Azerbajdžanu je bil udeležen v poslu, ki se vse bolj zdi veliko pranje denarja. A se je vedno izognil pravnim posledicam. Zato ni čudno, da je kot politik obdržal takšne metode, čudno je, da so ga pripeljale v Belo hišo.

Trumpovo predsedovanje od prvega dneva spremljajo govorice o njegovi odstavitvi, obstaja spletna stran s skoraj milijon podpisi pod pozivom kongresu, naj sproži takšen postopek. To je bila doslej samo pobožna želja, saj republikanska večina v obeh zbornicah tega nikoli ne bi storila. Toda obtožbe o oviranju preiskave so z zapisnikom odstavljenega direktorja FBI dobile krila, ki so razmišljanja o odstavitvi predsednika ponesla v osrednjo politično razpravo. Če bo obstoj zapisnika potrjen (o čemer malokdo dvomi) in če bo James Comey pod prisego pričal o njem, bo to hud pritisk na republikance v kongresu, še posebno pred prihodnjimi volitvami.

Odstavljanje predsednika je postalo nacionalen šport, zadnja dva predsednika pred Trumpom sta bila nenehna tarča tovrstnih prizadevanj. Celo newyorški milijarder je 2008. trdil, da bi morali Georgea Busha odstaviti zaradi invazije na Irak. »Poglejte težave, ki jih je imel Bill Clinton zaradi povsem nepomembnih stvari. Bush pa nas je spravil v to grozno vojno z lažmi,« je javno razglašal svoje mnenje, ki se mu je do zdaj verjetno že odrekel. Tokrat se zdi razpravljanje resnejše, še posebno ker nad Trumpom ves čas visi tudi ruska senca. »Richard Nixon je bil morda slepar, toda bil je vsaj naš slepar, ki ni izdajal skrivnosti našim nasprotnikom,« je včeraj dejal Richard Painter, vodja urada za etiko v Beli hiši Georgea Busha mlajšega.

Pri čemer ameriški zgodovinar Rick Perlstein pravi, da je primerjava med njima obskurna tudi zaradi tega, ker je bil Nixon bistroumen strateg z jasnimi nameni, »besedi Trump in namen pa sta združljivi kot materija in antimaterija«. Ali z besedami novinarja Jamesa Fallowsa: »Preberite prepise njegovih zadnjih dveh intervjujev in jočite.«