Preden rečemo krivosodje ...

Na videz obroben incident, ko jo je v ponedeljek sodnica skupila z dežnikom, kaže na nekaj več. Sodnica je hotela v službo, na sodišče, ki ga je v tistem trenutku oklepala živa veriga ljudi, ki so prišli protestirat zaradi sojenja Janezu Janši. Ko se je prebijala skozi, se je med njimi našel nekdo, ki je čutil za potrebno, da jo udari z dežnikom.

Četudi ni poročil o kakšni resnejši poškodbi sodnice, je to po svoje resen udarec sodstvu. Če namreč ljudje brez kriminalnega dosjeja, ki niso ne obsojeni, ne obtoženi česarkoli, niti nimajo nobenega opravka na sodišču, čutijo tak odpor do neke sodnice, s katero pravzaprav nimajo ničesar, to pomeni, da imajo veliko težavo s svojim odnosom do sodstva kot takega. Ne samo da ga ne spoštujejo, celo sovražijo ga. Iz nekih popolnoma drugih razlogov.

Odkar je Janez Janša v zaporu, je za sodstvo vse drugače. Nenadoma se je začelo popolnoma resno razpravljati o krizi sodstva, o zatonu pravne države. Glavni argument za to pa naj bi bil, da je v zaporu vodilni opozicijski politik, kar se ne bi smelo zgoditi, in da Janša ni kriv tega, kar mu očitajo, ker on pač ne more biti kriv.

Sodstvo in pravosodje nasploh je do pred kratkim pridobivalo v javnosti. Korupcija je bila vse bolj odločno preganjana, tajkuni obsojeni, polovili in obsodili so vse več velikih kriminalcev. Segali so vse više na lestvici bogastva in vpliva. Zdelo se je, da nihče več ni nedotakljiv. Potem pa je na vrsto prišel Janez Janša. Ta je kot nekdanji predsednik vlade dejansko najviše, do koder so do zdaj segli. A tu se je splošna sprejemljivost ustavila. Dokler je potekalo sojenje, je še nekako šlo, ko pa je bil Janša pravnomočno obsojen, se je usulo. Oglasili so se politiki, pravniki, celo ustavni sodniki. Hoteli so razveljavitev sodbe in da se ga izpusti iz zapora. Sodstvu so očitali pristranskost in udinjanje politiki. Prihajajočim volitvam so odrekali legitimnost, ker bo tačas Janša v zaporu. Krivosodje kot nova oznaka pravosodja je tipična beseda, ki označuje take poglede.

Sčasoma, pravzaprav precej hitro se je to uveljavilo tudi med ljudstvom. Naziranje, da mora sodišče soditi tako, kot mi mislimo, da je prav, v nasprotnem primeru so proti njemu dovoljena vsa sredstva, je del javnosti hitro ponotranjil. Nazadnje jih je sodnica dobila z dežnikom. Če se bo končalo pri tem.

Paradoksalno pri vseh teh zaklinjanjih o krivičnosti sodbe je, da kaj verodostojnega o tem, ali je obtoženec kriv, lahko reče le tisti, ki je podrobno proučil vse dokumente in izjave prič. Tem ljudem se reče sodniki. Prav zato so si jih izmislili že pred več stoletji. Kdor ni prebral vseh več kot 20.000 strani gradiva iz sodnega spisa v zadevi Patria in ni spremljal, kaj so o tem povedale priče, nima nobene pravice trditi, da je sodba nepravična. Vsekakor je pravnomočna. Obsojeni pa ima vse pravice kot vsak drug obsojenec. V praksi jih je dobil celo nekaj več.

Kriza pravne države? Prej kriza neke stranke in njenega predsednika.