Tiskane izdaje
Slovenska ustava podobno kot ameriška dopušča, da lahko predsednik države postane vsak. Če lahko kandidirajo Damjan Murko, Angelca Likovič, Andrej Rozman, Borut Pahor, Marjan Šarec, Zmago Jelinčič itd., zakaj ne bi smel kandidirati Boris Popovič? V svetu licemerja, dvoličnosti ter malikovanja zunanjega vtisa in blišča je vse mogoče. Zaskrbljujoče ni to, kdo vse sme kandidirati za predsednika, ampak to, kakšno izbiro sploh imajo volivci in koga potem izvolijo. Narod dobi na koncu samo take predstavnike, kakršne si zasluži.
Slovenci komaj čakamo predsednike, da lahko dobimo »kost«, temo za obrekovanje, referenčno točko, ki nas navidezno dokazuje. Če si jaz upam reči, da je ta predsednik bolesten narcisoid, da je nakladač, da je populist, da je puhloglavec, da je moralno sporen, ker je že 40-krat kazensko ovaden, ker je versko blazen itd., posredno ustvarjam vtis, da sem v bistvu jaz v vsem tem boljši. Mali državljani male Slovenije hočejo male predsednike zato, da se sami sebi zdijo centimeter večji, centimeter bliže vrhu.
Kateri resen kandidat, vsestransko izobražen svetovljan, karizmatičen diplomat, globokoumen filozof in učinkovit operativec hkrati, oče naroda, vsesplošna moralna in človeška avtoriteta, ki da kaj nase, se bo vpisal med vse te kandidate, da bo tarča vseh mogočih očitkov, pljunkov, neresnic?
Pri predsedniku države se odpira dilema najvišje avtoritete in se postavlja vprašanje, do kakšne mere in na kakšen način bi morali državljani takšno avtoriteto spoštovati. Če namreč pljuvamo po njej, hkrati pljuvamo po vsem: po ustavi, po volilnem sistemu, po povprečni slovenski mentaliteti, po državi, po nas samih. Če sem šel na volitve in tam niso izvolili mojega kandidata, sem vseeno sodeloval pri izvolitvi katerega koli kandidata. Torej si moram priznati, da je ta trenutek izvoljeni predsednik, parlament, vlada ... tisto največ, kar sem jaz skupaj z drugimi Slovenci sposoben dati od sebe.
Kandidat Boris Popovič ne bo rešil Slovenije, je pa še eden, ki opozarja na napako v sistemu. Je že dolgo prekaljen populističen lider, ki zna postreči z vrsto utemeljenih in všečnih dejstev. Še enkrat smo v situaciji, da pri kandidatih zaupamo formi, videzu, lepim besedam, prekaljenim piarovcem ..., državi pa še naprej manjka prava glava. Kako lahko deluje organizem brez glave, orkester brez dirigenta, vojska brez generala, kako pluje ladja brez kapitana?
Degradacija liderjev se je začela že tedaj, ko so (načrtno premišljeno) pljuvali tudi po takih osebnostih, kot je Danilo Türk in je bil Janez Drnovšek. Čutimo, da smo na vseh področjih ustvarjanja v marsičem podobni Švicarjem ali Avstrijcem, pri vodenju države pa je nekaj hudo narobe. In ni čudno, da se lahko tehnično še tako sposobnemu ljudstvu ob napačnem vodenju in napaki v sistemu dogaja nazadovanje. Popovič ima prav, da smo v desetih letih kot družba vidno nazadovali. To nazorno dokazuje tudi skrb vzbujajoč nabor predsedniških kandidatov. Le kdo bo kandidiral čez pet let?
