Tiskane izdaje
Podatki in izkušnje kažejo, da le slaba polovica bolnikov pri jemanju zdravil upošteva navodila. Težave – ne le izboljšanja –, ki jih povzročajo zdravila, so pogoste že brez teh »izletov v neznano«, neželenih učinkov pa je pri polifarmaciji, jemanju večjega nabora zdravil, ki niso vedno najbolje združljiva, le še čedalje več.
S podrobnim pregledom terapije pri bolnikih, predvsem pri takšnih, ki jemljejo po več kot pet zdravil hkrati, je mogoče veliko tovrstnih posledic preprečiti. Recept je preprost: v zdravstveni ekipi mora sodelovati tudi klinični farmacevt, ki zna strokovno oceniti vse želene in neželene učinke zdravil in tako preprečiti klinično pomembne interakcije med njimi.
A ta preprosti recept, v katerem farmacevt odigra pomembno vlogo pri smiselni izbiri terapije in ki je v prenekateri državi že pripomogel k opaznim prihrankom v zdravstvu, predvsem pa preprečil številne hude zaplete in prenekateremu bolniku prihranil trpljenje ali celo ohranil življenje, pri nas še ni dobil zelene luči. Kljub že dobro desetletje starim pobudam. Zdi se, da je njegovo umeščanje v sistem doslej spremljalo vse preveč kuharskih mojstrov, ki so prisegali na svojo izvirnost in skrivne sestavine v recepturi, iz česar pa se ni izcimilo še nič užitnega.
Zdaj se vendarle zdi, da je čas pobudam, ki so doslej vedno naletele na zaprta vrata ali na sindrom takojšnje pozabe, malce bolj naklonjen. Prav bi bilo tako. Ko namreč slišimo, da pravočasno ukrepanje kliničnega farmacevta v tretjini primerov prepreči nastanek neželenih učinkov zdravil, se zdi povsem nedopustno, da tovrstna praksa ni zaživela že v vseh slovenskih zdravstvenih ustanovah. Tam, kjer je, so podatki o kakovosti in varnosti zdravljenja dobri. Pravzaprav vedno boljši.
In to ni nič nenavadnega, saj to so ukrepi, ki spadajo v sklop napovedljivih oziroma predvidljivih medicinskih napak. Etično sporno in nedopustno je, da za tovrstno varnost ni bilo poskrbljeno že zdavnaj. Zdaj, v času epidemije polifarmacije, pa bo res treba ukrepati. Takoj.
