Presenečenje

Dogajalo se je pod reflektorji. Podpis je obetal zelo veliko. Vendar se je zgodilo, kar se je zgodilo. Arbitražni sporazum, podpisan pod švedskimi reflektorji, je padel v vodo. V vodo so padle tudi velike besede, da »gre za sporazum, ki naj bo vzor vsem, ki se prepirajo zaradi meja«. Celo papežev blagoslov je dobil dogodek.

Danes, dobrih pol desetletja pozneje, pa se je zgodilo, da so namesto Slovenije in Hrvaške dogovor o meji med sosedama dosegli Črna gora ter Bosna in Hercegovina. Sporazum, ki je prvi tovrsten sporazum med državami nekdanje Jugoslavije, sta podpisala člana vlad obeh držav, seveda v navzočnosti črnogorskega predsednika Filipa Vujanovića in predsedujočega predsedstvu BiH Dragana Čavića. Na slovesnem podpisu ob začetku konference o Zahodnem Balkanu na Dunaju je bil navzoč tudi avstrijski predsednik Heinz Fischer. Reflektorjev ni bilo veliko, novica pa je bila za številne presenetljiva, za nekatere pa pričakovana.

Obe strani sta se pod nadzorom Avstrije, tihega, vendar še zdaleč ne nepomembnega igralca na Balkanu, o dogovoru pogovarjala več let. Pet, šest, saj niti ni pomembno. Zapletalo se je, saj so se v eni ali drugi državi(ci) zamenjali oblastniki oziroma pogajalci, a do cilja sta vendarle prišli. Brez arbitraže in brez medsebojnih očitkov, kdo laže in kdo goljufa.

Tako Črna gora kot Bosna in Hercegovina imata sicer še nekaj nerešenih vprašanj o meji, tudi s Hrvaško, vendar se tako ena kot druga prav s Hrvaško ne bosta dogovorila z dogovorom, ampak – na sodišču.

Druga plat taiste medalje pa je še eno dejstvo. Namreč: za uspešno regionalno sodelovanje je treba imeti predvsem urejene bilateralne odnose med sosedi, urejene meje so prvi pogoj ter zaupanje in seveda skupni interes, vse tisto torej, česar na Balkanu ni. Vse to so tudi razlogi, da je v primerjavi z Balkanom Višegrajska skupina štirih držav, Poljske, Češke, Slovaške in Madžarske, zelo uspešna.

Hrvaška, navsezadnje, naj bi s svojimi sosedi družno gradila ceste, železnice, plinovode, elektrovode in gradila zaupanje, pa ni sposobna niti z eno od svojih sosed urediti vprašanje o meji, s Srbijo pa sploh nobenega. Povrhu vsega so za velike infrastrukturne projekte potrebna rastoča gospodarstva in živahen promet, na Balkanu pa je v zadnjih letih prav nasprotno, gospodarstva usihajo ali pa kvečjemu stagnirajo.

»Pošiljamo sporočilo, da moramo sami reševati probleme z mejami. Predvsem moramo odpraviti probleme v komunikaciji ...« so sporočili predstavniki Črne gore in BiH ob podpisu dogovora o meji. Mimogrede, Črna gora je podpisala tudi dogovor s Kosovom.

Sporočilo, ki je bilo poslano z afero »arbitraža« med Slovenijo in Hrvaško je bilo, kakršno je pač bilo. Nobenega dvoma pa ni, da bi moralo biti prav na Balkan poslano jasno in neposredno sporočilo, da je treba za začetek urediti nerešena vprašanja med sosedi, vključno z mejami. Do takrat pa nobena država, ki ni sposobna urediti odnosov s sosedi, ne more verodostojno nastopati v mednarodnih odnosih; še najmanj pa lahko deli nauke drugim. Črna gora in BiH pa od zdaj to smeta.