Pričakujoč odločne reze

Če ne delaš kardinalnih napak, se zdi ponovitev mandata na večini funkcij skoraj samoumevna. V primerjavi s konkurenti to avtomatično pomeni prednost zaradi prepoznavnosti in možnosti promocije, prav tako lahko s pozicije moči veliko uspešneje lobiraš. Da Danijelu Rebolju kot prvemu rektorju v zgodovini mariborske univerze to ni uspelo, dokazuje, da so točni očitki kritikov, da ni v celoti izpolnil niti ene predvolilne obljube, poleg tega pa je z nenavadno sintezo samovolje in pasivnosti izgubil vse nekdanje podpornike.

Nezadovoljni so tako rekoč vsi. Zapleti s habilitacijami in napredovanji, samovoljno razporejanje kadrov, vmešavanje v pristojnosti fakultet, centralizacija odločanja in sodni spori z zaposlenimi kažejo na vse prej kot solidno sliko univerze, ki je večina svetovnih lestvic kakovosti in prepoznavnosti niti ne zaznava. Pravzaprav nič nenavadnega. Mariborska univerza z izbiro rektorjev do zdaj ni imela posebne sreče. Skoraj vse mandate so spremljale take in drugačne afere, napovedi cenzur in odločnih rezov pa so se na koncu izkazale za slepilne manevre, praviloma so se privilegiji zgolj prenašali iz enega interesnega kroga v drugega.

Zadnja afera z astronomskimi honorarji, kjer se je mariborska univerza po izplačanih zneskih znašla prav pri vrhu, je klavrno sliko le še poslabšala. Pripadnikom ozkega kroga univerzitetne elite je dovoljeno skoraj vse, javna skrivnost, da se za visoke honorarje producirajo strategije, analize in raziskovalne naloge, ki velikokrat niso vredne niti papirja, na katerem so natisnjene in jih malokdo sploh prebere, nihče pa ne upošteva, saj so brez stvarne vrednosti, je zdaj razkrita. Odziv mariborskega rektorja je bil medel, podobno kot njegov ljubljanski kolega Ivan Svetlik je bolj ali manj opravičeval tako prakso, kar kaže na dejstvo, da za številne profesura ni poslanstvo, ampak zgolj udobna pozicija ali celo sinekura, ki omogoča dostop do drugačnih virov zaslužka.

Seveda to še zdaleč ni način delovanja vseh na univerzi. Večina je celo deprivilegiranih in odrinjenih na rob in prav demontaža vplivnih krogov ter ureditev statusa vseh bi morala biti prednostna naloga bodočega rektorja. Ali bosta Samo Bobek, ki prihaja z ekonomsko-poslovne fakultete, ali nekdanji dekan fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Igor Tičar sposobna kakšne temeljite spremembe, je za zdaj še prezgodaj napovedovati. Vzorci delovanja so namreč trdno zakoreninjeni in malokdo se bo pripravljen brez boja odpovedati svojim privilegijem.

Nekatere napovedi obeh kandidatov sicer obetajo določene spremembe. Upati je le, da – podobno kot velja za formalistične in brezvsebinske programe političnih strank – ne gre zgolj za leporečenje in da bosta upala poseči v do zdaj nedotakljive interesne sfere posameznikov in skupin. Gotovo težka naloga za oba kandidata, ki sta se uvrstila v drugi krog. Če bosta tako kot njuni predhodniki zgolj taktizirala in se trudila sestaviti svoj krog zaveznikov in elit, se bo status quo nadaljeval. In mariborska univerza bo še vedno nekje na dvatisočem mestu na lestvici kakovosti.