Prijatelja

Če bi Ameriko in Kitajsko primerjali z živalskim svetom, potem bi bila prva podobna kobri, druga pa pitonu. Kobra kratek čas grozi in nato z najmočnejšim strupom hitro napada, ne glede na to, kam bo zabila svoj smrtonosni zob. Piton pa se žrtvi približuje počasi. Dolgo jo davi in jo nato pogoltne. Od nje ne ostane kaj dosti.

Druga drugi se izogibata, toda ko se spopadeta, običajno obe umreta. Kobra ugrizne pitona, a ta jo pred smrtjo pogoltne.

Tako je bilo videti prvo srečanje med predsednikoma Amerike in Kitajske v Mar-a-Lago. Preden je Donald Trump povabil svojega gosta Xi Jinpinga za dolgo mizo, za katero se je odvijala zgodovinska večerja, je za predjed ukazal raketiranje Sirije. S tem je pokazal, kdo je glavni šerif v globalni vasi.

Kitajce je opozoril, da ni Barack Obama, ki se leta 2013 ni odzval na uporabo kemičnega orožja v Damasku in je miroljubno opazoval, kako se Denis Rodman druži z voditeljem Kim Džong Unom, medtem ko so bile zaloge atomskih bomb vse večje. Rusom je sporočil, da ni tisti Trump, od katerega vsi pričakujejo, da bo objel predsednika Vladimirja Putina in z njim sklenil »deal« 21. stoletja.

Bašarja Al Asada in Kim Džong Una je opomnil, da izolacionizem, ki ga je zagovarjal s trditvijo, da je treba »pozabiti Sirijo in Ameriko spet narediti veliko«, ne pomeni, da se bo zaprl znotraj lastnega zidu, še preden bo očistil zunanje dvorišče vsega, kar ga moti. Konec koncev je Trump kraljevska kobra. Na strup se bo odzval s še z nevarnejšim strupom.

Za Xi Jinpinga je bila to priložnost, da iz prve roke spozna svojega novega prijatelja, ki je ravnokar poslal 59 vodenih raket na baze njegovega starega prijatelja. Kako bo v tem primeru z rečenico »sovražnik mojega prijatelja«?

Asad je za Peking zelo pomemben kot železna pest, ki udarja po islamistih iz kitajske avtonomne pokrajine Xinjiang, ki so se infiltrirali med protirežimske upornike. Ne glede na to, da je pred kratkim Kitajsko označil za »pravega prijatelja, na katerega se lahko zaneseš«, ga bo Xi, če bo začutil, da izgublja vojno, prepustil hijenam. Ko je diktatorjeva roka šibka, ne služi ničemur.

A napad na Sirijo se je začel nekaj ur po tem, ko je Trump sprejel Xijevo povabilo, da obišče Kitajsko. Na neki način se to izzivanje Pekinga dotika tudi Severne Koreje, trgovinskega primanjkljaja, valutnega tečaja in Južnokitajskega morja. Trump je morda izolacionist, vendar hoče biti še naprej obkrožen s svetom, ki je urejen po njegovih pravilih igre.

Ne glede na to, da je kitajsko zunanje ministrstvo opozarjalo na resnost razmer v Siriji, se je Xi za mizo smehljal z občutkom, da to ni zadnja večerja, ampak prvi geostrateški stik med njim in ameriškim predsednikom. Pitonov objem se je počasi zategnil okoli Westinghousa, katerega podružnica, v lasti Toshibe, je prejšnji mesec razglasila bankrot. Kitajci se zanimajo za nakup. Piton je mirno goltal tudi Jareda Kushnerja, moža Trumpove hčere Ivanke, ki ni samo globoko v poslovnih odnosih s kitajskimi tajkuni, ampak je tudi predsednikov glavni svetovalec za odnose s Kitajsko.

Tako je bil videti svet iz Mar-a-Lagoja. Kobra in piton sta za zdaj prijatelja. Do naslednjega konflikta. Seveda, na tuji zemlji.