Prilika dela izkoriščevalske delodajalce

Neka apatija, vdanost v usodo se vije okrog prekernih delavcev v Sloveniji, čeprav bi moralo biti ravno nasprotno. Novica, da je študentom, ki so na Adrii Airways več let opravljali delo, ki je imelo vse elemente rednega delovnega razmerja, uspelo iztožiti vsakemu po sto tisoč evrov plač in prispevkov za nazaj (tudi za čas, ko niso več delali), zvodeni ob lastnem strahu in negotovosti.

Jasno je namreč, da se večina prekernih delavcev za tožbo odloči šele, ko nimajo več kaj izgubiti. Ko prekerca delodajalec z danes na jutri obvesti, da ga čez en mesec ne bo več potreboval in da lahko počasi pospravi svojo mizo (ki uradno tako ali tako sploh ne obstaja, kot ne obstajajo njegov računalnik, pa uporabniško ime, elektronski naslov, službena kartica ...), morda začne razmišljati o tožbi. Če si jo seveda lahko privošči in če ima voljo in jeklene živce za boj z vsemogočnim Goljatom.

Po kuloarjih se sliši, da so delodajalci – vsaj tisti z globokimi žepi – izračunali, da se jim bolj splača dati tistih deset, dvajset jurčkov odškodnine, kot pa nekoga zaposliti. In če pogledamo podatek, da je bilo v Ljubljani lani vloženih le 85 takih tožb, letos pa 35, je njihov račun logičen in zanje varen. Ljudje se pač bojijo tudi za negotovo službo, ki jo tako ali tako lahko mimogrede izgubijo.

Nič čudnega torej, da se prekerke, ki zanosijo, večinoma odločijo, da med porodniškim dopustom ne bodo povsem izpregle. Zaščite ni, zagotovila, da se bodo čez eno leto v računalnik še lahko prijavile s svojim uporabniškim geslom in da bo službena kartica še odprla službena vhodna vrata, tudi ne. Zato si pač rečejo »ja, okej« in delo opravljajo z dojenčkom na prsih. Je pa tudi ogromno takih, ki te možnosti nimajo. Njim preostane le upanje, da bo čez eno leto vse drugače. A kaže slabo.

So za to, da se kaj takega lahko dogaja, krivi izkoriščevalski delodajalci ali država, ki jim izkoriščanje dopušča? Če vprašate Alenko Bratušek, bo rekla, da je bilo v njenem mandatu za prekerne delavce in njihovo socialno varnost narejeno dovolj, vendar »v enem letu ni mogoče odpraviti vseh težav«. Poudarila bo še, da so poskrbeli vsaj za pokojnine in zadržali trojko pred slovenskimi vrati. Karl Erjavec bo požugal proti delovni inšpekciji in ji zabičal, naj začne bolje opravljati svoje delo. Ljudmila Novak bi s čarobno paličico ljudi spodbujala, da bi se zaposlili, Dejan Židan bo začel ustvarjati nova delovna mesta, Luka Mesec pa bo obdavčil bogate in kapital. In absolutni zmagovalec volitev, Miro Cerar? V programu njegove stranke lahko besedo samozaposleni preberemo natanko enkrat. Na področju kulture, so zapisali, se bodo zavzemali za izboljšanje pogojev delovanja nevladnih organizacij in samozaposlenih. In to je to.

Kdo je torej kriv, ko s pulta vsak dan izgine novo nenadzorovano zlato jajce – tat ali tisti, ki bi ga moral varovati? Logika pravi, da se najverjetneje ob koncu dneva dobita za vogalom in si jajce razdelita.