Tiskane izdaje
Kako težko je v resnici življenje mladih, najbolje vedo mladi sami. Ti družbi sporočajo, da ne morejo dobiti rednih služb; da stanovanje že najamejo težko, kupiti pa ga ne morejo; da si zato težko ustvarijo družino, čeprav se jim zdi pomembna.
Njihova sporočila slišimo, če se pogovarjamo z njimi; razbiramo jih lahko tudi iz raziskav. A tako kot se zgodbe posameznikov nekoliko razlikujejo, so raznovrstni tudi izsledki raziskav. Mladi so po eni strani zadovoljni s svojim življenjem, še posebno z odnosi z družino, prijatelji in kolegi; prav nič pa niso zadovoljni z družbenim sistemom, kaj šele s politiki. Raziskave kažejo še nekaj: čeprav so možnosti, da bodo našli zaposlitev, realno večje kot na primer na Hrvaškem, so pričakovanja mladih o tem, da bodo kmalu po končanem rednem izobraževanju našli zaposlitev, veliko bolj pesimistična. Raziskovalec mladine dr. Miran Lavrič to povezuje s pogostim političnim in medijskim instrumentaliziranjem mladih. »Politiki in mediji že več let intenzivno in kontinuirano prepričujejo mlade, da so v obupnem položaju,« pravi in opozarja, da je smiselno tudi nekoliko okrepiti odgovornost samih mladih. Kajti če jim vnaprej ponudimo vlogo žrtve, se bo marsikdo vanjo brez težav vživel, tudi če za to ni pravih razlogov. Tudi drugi strokovnjaki opozarjajo na morebitno past: če starši mladim predolgo pomagajo in odločajo v njihovem imenu, se ti navadijo, da so odvisni. Najprej od staršev, potem od socialnih služb in zavodov za zaposlovanje.
Mladim je zato treba pomagati, da se postavijo na noge, in jim dati priložnost za dostojno življenje. Sicer bodo apatično stali ob strani, namesto da bi družbi vračali, kar je vanje vložila, z znanjem in vitalnostjo.
