Tiskane izdaje
Aretacija Florence Hartmann, francoske novinarke, nekoč tiskovne predstavnice generalke tožilke na mednarodnem sodišču za vojne zločine storjene na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY), poraja vrsto neprijetnih vprašanj.
Predvsem o sodišču, ki je bilo vzpostavljeno za preiskovanje in kaznovanje najhujših vojnih grozodejstev, a se je proti koncu svojega mandata odločilo preganjati in zapreti novinarko in avtorico več knjig, samo zato ker je opravljala svoje delo.
Nihče, niti najbolj zvesti podporniki haaškega tribunala v zadnjih dneh niso poskusili razložiti, kaj šele opravičiti ravnanja z nekdanjo uslužbenko.
Hartmannovo so v četrtek, ko je pred vhodom v sodno palačo skupaj s svojci žrtev zločinov storjenih v Bosni čakala na razsodbo v procesu proti nekdanjemu vodji bosanskih Srbov Radovanu Karadžiću, prijeli varnostniki in policisti ter jo odpeljali v zapor. Predstavniki ICTY so v kratki izjavi za javnost pojasnili le, da je bila Florence Hartmann prostost odvzeta na podlagi naloga, izdanega leta 2011, ko jo je sodišče zaradi razkrivanja obstoja tajnih dokumentov obsodilo na sedemdnevno zaporno kazen.
Hartmannova je v zaporni celici, v kateri so pred njo bivali vojni zločinci, odgovorni za smrt na tisoče civilistov v državah nekdanje Jugoslavije, vsega skupaj preživela pet dni. Sodišče jo je iz zapora predčasno izpustilo, po tem ko je za zapahi odslužila dve tretjini svoje kazni.
Po prihodu na prostost je dejala, da je »pripravljena na boj«. Na tisto, torej, kar že ves čas počne. In zaradi česar se je tudi znašla za zapahi.
Dolgoletna dopisnica francoskega časnika Le Monde iz Balkana je leta 2007, kmalu po odhodu z ICTY in vrnitvi v novinarstvo, v svoji knjigi Mir in kazen in časopisnem članku pisala o tem, kako so člani tribunala med sojenjem nekdanjemu srbskemu predsedniku Slobodanu Miloševiću presodili, da lahko občutljivi dokumenti, ki jih je sodišču predložila srbska oblast in za katere je Hartmannova menila, da dokazujejo vpletenost Beograda v zločine srbskih separatistov na ozemlju Bosne, ostanejo skriti očem javnosti.
Vsebine spornih dokumentov v knjigi ni razkrila, spregovorila je le o njihovem obstoju. Prepričana je bila, da imajo žrtve in svojci umrlih pravico vedeti, kakšen vpliv ima politika na delo tribunala. Ravno tako je menila, da bi dokumenti lahko vplivali na proces, ki se je v tistem času odvijal na mednarodnem kazenskem sodišču (ICJ), kjer je Bosna in Hercegovina tožila Srbijo zaradi njene domnevne vpletenosti v genocid in vojne zločine v Srebrenici.
Njen aktivizem (ali pa samo primer odličnega opravljanja novinarskega poklica) je v očeh sodnikov predstavljal korak predaleč, zato so Hartmannovo obsodili nespoštovanja sodišča. Njena kazen je bila sprva le denarna, a ker nikoli ni plačala 7000 evrov globe, so jo sodniki leta 2011 spremenili v zaporno in izdali nalog za njeno aretacijo.
Francija in druge države, kamor je potovala (v Sloveniji se je nazadnje ustavila leta 2014), so se odločile, da bodo nalog ignorirale. Toda pripadniki varnostne službe ICTY in nizozemski policisti so v četrtek dobili drugačna navodila.
Zaprtje Florence Hartmann je bila blamaža, ki bi si jo haaško sodišče lahko prihranilo. Francoski filozof Bernard-Henry Lévy jo je označil za žalitev novinarke in mednarodnega prava nasploh. Podobno kritične so bile številne novinarske organizacije, ki so pozvale k njeni takojšnji izpustitvi.
Bolj kot epilog pregona Florence Hartmann so pomembni razlogi, ki so pripeljali do tega, da so si tožilci in sodniki za tarčo izbrali nekoga, ki ni storil ničesar, s čimer bi ogrozil tribunal ali onemogočal izvajanje njegovega mandata. Tudi več let po objavi obtožnice, ni povsem jasno, kako je do nje sploh prišlo. Ravno tako ni jasno, zakaj je bila Hartmannova edina oseba, ki se jo je sodišče odločilo preganjati zaradi pisanja o dogovoru s Srbijo. O obstoju in vsebini očitno ne tako tajnih dokumentov se je v medijih poročalo, še preden je bila njena knjiga objavljena.
Ugibanja o tem, da si je novinarka v času dela za takratno generalno tožilko Carlo del Ponte ustvarila več sovražnikov med zaposlenimi in da je vse skupaj le del osebne zamere, ki jo nekdo drži proti njej, so stara, a še vedno predstavljajo eno najverjetnejših razlag njenega pregona, kar je tragično in zaskrbljujoče hkrati.
