Tiskane izdaje
Predsednik republike Borut Pahor bo moral javnost kmalu seznaniti z imenom osebe, ki bo v prihodnosti vodila Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK). Toda v torek smo izvedeli, da razpisna komisija, ki ocenjuje primernost prijavljenih kandidatov, predsedniku ni predlagala nikogar, ker ustreznega kandidata med 55 prijavljenimi osebami preprosto ni bilo. Predsednik sporoča, da bo objavil nov razpis. Morda pa se bo sanjski kandidat, ki je pripravljen nositi breme boja proti korupciji, prijavil naslednjič.
Iskanje vodstva Komisije za preprečevanje korupcije z razpisom je sicer smiselno. A razpis ne more biti edino orodje pri izvajanju predsedniških kadrovskih pooblastil. Ko je kandidata za predsednika Komisije za preprečevanje korupcije postavljal prejšnji predsednik, dr. Danilo Türk, je združil dve načeli. Prvega človeka protikorupcijske komisije je iskal z razpisom. Hkrati pa je bil tudi sam diskretno proaktiven. Pri ljudeh, katerih stališče spoštuje, je iskal nasvete.
Razpis je smiseln, ker predsednik republike, če je še tako dobro obveščen, ne more izključiti možnosti, da je med tuhtanjem, kdo bi vodil komisijo, na koga pozabil. Morda poleg osebnosti, ki jih ima predsednik že v mislih, obstaja še kdo, ki, denimo, ne živi v Sloveniji, a bi formalne in vsebinske pogoje izpolnjeval. Morda je količina idej, ki jih imajo predsednikovi uradni in neuradni svetovalci, premajhna. Iskanje vodstva protikorupcijske komisije z razpisom je zato utemeljeno.
Hkrati pa razpis predsednika republike ne odvezuje od dolžnosti, da o primernih imenih razmišlja tudi sam. Ne zgolj razmišlja. Mora jih iskati. Najboljšim mora osebno zagotoviti, da jih bo – ko se bodo znašli sredi divjanja političnih bitk – po imenovanju branil z vso svojo avtoriteto in ugledom. Osebnostim, ki so pripravljene stopiti na čelo Komisije za boj proti korupciji, predsednik sicer ne more obljubljati bajne plače. Glede na zahtevnost naloge lahko ponudi slabo plačo. Njegova dolžnost pa je, da ljudem, ki so se pripravljeni lotiti ene najnapornejših služb v državi, zagotovi nedvomno ter trajno moralno in politično podporo. Ta podpora mora trajati – če seveda člani senata komisije sami ne kršijo zakonov – od prvega do zadnjega dne opravljanja funkcije.
Zakaj? Slovenija je institucionalni okvir boja proti korupciji postavila nedopustno pozno, šele leta 2001. Ko je šlo za ratifikacijo mednarodnih protikorupcijskih konvencij, s tem ni ravno hitela. Zdaj institucionalni okvir sicer obstaja. A senat Komisije za preprečevanje korupcije je odstopil. Če obstajajo ljudje, ki so se pripravljeni zoperstaviti korupciji, a nimajo institucionalnega okvira, v katerem bi delovali, je to slabo. Enako slabo je, če institucionalni okvir sicer obstaja, hkrati pa politična oblast ni sposobna ali noče poiskati ljudi, ki bi znotraj tega okvira izvajali svoja zakonska pooblastila.
