Tiskane izdaje
Propad kaninskega smučišča očitno ni bil dovolj resna šola, tudi če na lastne oči vidimo, kakšne posledice ima to za dolino – najmanj sto novih brezposelnih, zaprta hotela in naval špekulantov, ki bi za smešno nizko ceno kupili premoženje, kamor se je leta stekalo veliko javnega denarja. Opozorilo ni zaleglo, ker ima Bovec rešilno vejo v reki Soči, toda preostali slovenski smučarski centri ne uživajo vsi takšnega blagoslova.
Si lahko predstavljamo, da bi škripnila Kranjska Gora ali Mariborsko Pohorje? Usoda dveh prizorišč svetovnega pokala v alpskem smučanju, ki jima je mednarodna smučarska zveza resda dolgo gledala skozi prste le zaradi pristnosti tekmovanj, je negotova še eno leto več. Še v hujših škripcih so na Kopah in Golteh. In če bi se zreški Unior rad znebil glavobola zaradi Rogle in Krvavca, ki veljata za razmeroma zdrava centra pri nas, potem zgodbi ni treba pisati nauka.
Propadajoča slovenska žičničarska dejavnost nas opozarja, da vendarle ne gre za posameznega nesposobnega upravljavca, temveč za resno sistemsko težavo. Ne glede na mnenja o posameznih žičničarskih gverilcih, ki resda niso povsem neupravičena, si marsikdo med njimi prej zasluži priznanje za menedžerja leta ali pa vsaj nagrado Davida Cooperfielda. Zdi se, da vseskozi pomalem krvavijo, vendar nikoli ne izkrvavijo. Od vedno namreč upravljavci kljubujejo razmeram in ohranjajo pri življenju nekaj, kar bi po vseh zakonih poslovanja moralo že zdavnaj vzeti konec. Toda za težave žičnic vendarle obstaja zdravilo, in to niso nespametni krediti banke Hypo.
Za rešitve se lahko pogleda čez mejo, v Avstrijo ali Italijo, če pa sosedovi rejeni kravi ne zaupamo, potem naj pogled seže do Slovaške ali Srbije. Slovenci smo doslej zviška gledali na tamkajšnjo srednjeveško smučarijo, toda razmere so se v času zapravljanja ugleda druge Švice postavile na glavo. Združenje slovenskih žičničarjev zdaj že več let prepričuje vlado, da je treba najti sistemsko rešitev – torej vložke proračunskega denarja za obratovanje zasebnih žičnic, ki zagotavljajo zaslužke še drugim v dolini – vendar pričakovano neuspešno. Morda tudi zato, ker upravljavci pravzaprav sploh niso pravi sogovornik. Delujejo – ker to tudi so – zgolj kot prosjaki v jami brez dna, ki bi se z miloščino otresli glavobola.
Če torej problem slovenskih žičnic ne bo končno postal problem celotnega slovenskega turističnega gospodarstva, ki je pravi vladni sogovornik, slovenska smučarija ne bo dočakala nove zore. Lani so to že spoznali Kranjskogorčani, ki so bili resda stisnjeni v kot, toda po več sto tisoč evrov visokem vložku vendarle niso stokali, četudi so Gorenjci. Naložba je namreč preprečila katastrofo. Nacionalni šport naj torej ostane smučanje, čeravno zahteva večji vložek. Ne pa šport, kako čim bolj opetnajstiti občino in državo za turistično takso in davek.
