Tiskane izdaje
Doslej je veljalo, da morajo vsi državni in lokalni organi, nosilci javnih pooblastil ter izvajalci javnih služb Arhivu Republike Slovenije najpozneje v 30 letih izročiti gradivo, ki ga imajo, saj ima to status javnega arhivskega gradiva. Ustavno sodišče je takšno zakonodajno obveznost pretrgalo na eni od najpomembnejših točk za zaščito človekovega dostojanstva. To je pri podatkih o zdravstvenem stanju posameznikov. Razveljavilo je namreč del arhivskega zakona iz leta 2006 in povsem nedvoumno zapisalo, da podatki o zdravstvenem stanju ljudi nikakor kar tako (samodejno) ne sodijo med arhivsko gradivo – ne glede na to, ali se to zbira za »potrebe znanosti, kulture ali pravne varnosti oseb«.
Če bi hoteli, da je tako, mora zakonodajalec upoštevati pomembnost varstva občutljivih osebnih podatkov, ki so vsebovani v zdravstveni dokumentaciji in razkritje katerih lahko pomeni tudi poseg v osebno dostojanstvo prizadetih, zdravnikovo molčečnost kot bistveno predpostavko zaupnosti odnosa med pacientom in zdravnikom ter ustavna jamstva, ki so pacientom zagotovljena zaradi uresničevanja njihove pravice do varstva osebnih podatkov – še posebno na prepovedi njihove uporabe v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Če zakonodajalec hoče, da zdravstvena dokumentacija postane del dostopnega arhivskega gradiva, mora povsem jasno in konkretno opredeliti, kdaj njihova dostopnost prevlada nad ustavno pravico do varstva osebnih podatkov.
Varuh človekovih pravic, ki se je z zahtevo o presoji ustavnosti arhivskega zakona obrnil na ustavno sodišče, je dobil pomembno bitko. Izhajal je sicer iz dostopnosti dokumentacije o zdravljenju psihiatričnih bolnikov, vendar je ustavno sodišče svojo odločitev razširilo na vso zdravstveno dokumentacijo ter na vse javne in zasebne zdravstvene ustanove. Za ustavne sodnike, ki so odločitev sprejeli soglasno, ni dvoma, da je odgovornost države in družbe, da posamezniku omogočita ohraniti dostojanstvo med zdravljenjem, v življenju in tudi po njegovi smrti.
Državi in družbi, ki trpita za stigmatizacijo – ne samo tisto, ki lahko izhaja iz podatkov o človekovem zdravstvenem stanju –, je nujno treba določiti meje. In te so tako visoke, da mora javni interes o izročitvi zdravstvenih podatkov javnemu arhivu prenesti strogo ustavnopravno presojo. Vsi pričakujemo, da bodo naši intimni podatki ostali zaupni in da jih bodo pristojni uporabili le v zdravstvene namene. Odstopanja od teh pričakovanj lahko temeljijo le na naslednjih presojah: izročitev in nadaljnja obdelava teh podatkov je mogoča samo na podlagi osebne privolitve posameznika, za pokojne osebe le ob privolitvi njegovih svojcev; nadaljnjo obdelavo takšnih podatkov v javnih arhivih in dostop do njih mora zakon posebej opredeliti.
Zdaj je zadeva taka. Ministrstvo za klulturo je v noveli arhivskega zakona, ki bo maja pod referendumsko presojo, določilo, da zdravstvenim zavodom in ambulantam dokumentacije ni treba predati državnemu arhivu. Če pa jo bo kdaj moralo in pod kakšnimi pogoji, je stvar razumne odločitve zakonodajalca, ki ima za to leto dni časa.
