Proti krizi »dvojnega V«

Slovensko gradbeništvo je še najbolj podobno tavajoči karavani v puščavi, ki po letih hiranja končno pride do oaze. A zeleni rob puščave je le fatamorgana, zalog vode iz odrešilne oaze pa hitro zmanjkuje.

Po propadu največjih slovenskih gradbincev in ogromnem skrčenju panoge se je slovensko gradbeništvo že lani začelo pobirati, letos se ta trend le še stopnjuje. Gradbena podjetja so zajahala val pospešenega črpanja evropskih sredstev pretežno za gradnjo komunalne infrastrukture, tako da je bila v prvih štirih mesecih letos vrednost opravljenih gradbenih del za 40 odstotkov večja kot v istem obdobju lani. A gradbinci ne odpirajo šampanjcev.

Ker gospodarske družbe bolj kot o investiranju razmišljajo o razdolževanju – razen svetlih izjem, kot je novomeška Krka –, lahko gradbinci posel najdejo večinoma le pri javnih naročnikih. A v državnem proračunu je luknja: država še za flikanje lukenj na cestah, nujno popravilo mostov in obnovo notranjske železniške proge po žledu išče denar. Zato so evropska sredstva še toliko bolj pomembna, težave, ki pri nas spremljajo črpanje denarja iz Bruslja, pa še toliko bolj pereče. Napovedi so še bolj črnoglede, ker gradbinci opozarjajo, da za prihodnja leta na spregled ni novih projektov, ki bi se financirali iz nove finančne perspektive. Srednja in velika gradbena podjetja, ki imajo danes zasedene zmogljivosti, utegnejo po prihodnjem letu ostati brez dela.

Tudi pred tokratnimi volitvami so politiki polni obljub o boljšem črpanju evropskih sredstev, fleksibilnejšem trgu dela, prijaznejši davčni zakonodaji, preprostejših administrativnih postopkih in infrastrukturnih projektih. Poudarjajo tudi, da Slovenija potrebuje dolgoročno strategijo razvoja, ki bi določila prioritete. Obljubljajo, kot da še nikoli niso bili na oblasti in vseh teh ukrepov, ki so že več let na vseh seznamih zahtev gospodarstva, ne bi imeli možnost uresničiti.

Ob praznih obljubah politiki torej niso slišali niti glasov vpijočih v puščavi. Tako kot celotno gospodarstvo, tudi gradbinci že leta predlagajo, zahtevajo, moledujejo. Koliko njihovih predlogov so ministri – kriza gradbeništva se je začela v času Pahorjeve vlade – upoštevali? »Novi vladi bomo poslali enake predloge ukrepov, kakršne smo zahtevali pred tremi leti. Še zdaj niso uresničeni,« nam je odgovoril eden od predstavnikov graditeljske panoge. Posledica je jasna: v zadnjih treh letih je gradbeništvo izgubilo več kot 15.000 delovnih mest, od jeseni 2008 pa skoraj 40.000.

Po sicer dobrodošlem delnem očiščenju prenapihnjenega gradbeništva bi država gradbincem morala pomagati k novi rasti. A verjetnost, da kriza slovenskega gradbeništva ne bo v obliki črke V, ampak črke W, je velika. Po sedanji rasti gradbeništva utegne torej slediti nov padec – to pa pomeni nove stečaje podjetij in nove težave podizvajalcev ter nove socialne stiske delavcev in njihovih družin.