Proti-slovja: Kdo kliče na pomoč

Prvih 150 vojakov ameriške 173. desantne brigade je v sredo prispelo na Poljsko. Tri enako velike enote iz ameriškega oporišča v Vincenzi prihajajo v Estonijo, Litvo in Latvijo. Že pred tem so ZDA z dvanajstimi lovci F-16 okrepile letalsko obrambo Poljske, fregata USS Taylor pa je zaplula proti Črnemu morju, je v četrtek poročal naš ameriški dopisnik. Nad Baltikom letajo nemški lovci, ob vzhodni ukrajinski meji pa znova potekajo ruske vojaške vaje, na katerih naj bi sodelovalo od 40 do 60 tisoč vojakov. O demonstrativnih preletih ruskih lahkih lovskih bombnikov vrste Suhoj, ki so namenjeni predvsem podpori kopenskih enot (v primeru vkorakanja) ne bomo razglabljali. Na Zahodu jih razumejo kot Putinovo pripravo na posredovanje, česar v Moskvi za primer, če bodo nezakonite oblasti v Kijevu armado še naprej uporabljale za vojaške akcije proti ukrajinskim državljanom ruskega rodu, ne zanikajo.

Razmere v Ukrajini se očitno zaostrujejo do te mere, da je komaj kje še videti skrita vrata, skozi katera bi se bilo mogoče častno umakniti in se izogniti oboroženemu konfliktu. Putin pritiska na vso moč, ker je ženevski dogovor o mirni razrešitvi napetosti (najbrž ne brez vednosti Američanov) z vojaškim napadom na Slovjansk prekršila tudi začasna »kijevska hunta«, kot ji pravi ruski predsednik, pa je pomiritev praktično videti nemogoča tudi med Ukrajinci, ki drug drugemu očitajo fašistične metode, nelegitimnost in hlapčevanje bodisi zahodnim bodisi moskovskim interesom.

Da po površini še vedno največja evropska država, ki zaradi vseh svojih notranjih nasprotij močno spominja na nekakšno mega Bosno, kliče na pomoč, je jasno. Sama problemov ni več sposobna rešiti. Rešila bi jih lahko le ob izdatni finančni pomoči mednarodne skupnosti, ki bi se dosledno držala nevmešavanja in bi državi omogočila dovolj časa, da se notranje konsolidira, gospodarsko opomore in si sama postavi svoje prioritete. Kar pa ključnim svetovnim akterjem (Evropa je pri tem, žal, še vedno komaj upoštevanja vreden dejavnik) očitno ni pogodu. Vsak del Ukrajine zato kliče na pomoč svojega rešitelja. Vzhod Putina, ki s svojimi sanjami o veliki Rusiji spominja na Miloševića, zahodni del pa »zahodne partnerje«, ki za velikimi besedami o svoji demokratičnosti in Putinovem mačističnem kršenju mednarodnega prava svojih ozemeljskih pretenzij in globalnih interesov ne skrivajo nič manj težko, kot jih je v Bosni skrival nekdanji hrvaški predsednik Tuđman.

Vse bolj verjeten rezultat netenja in potenciranja ukrajinskih razlik, pri katerem pod vplivom ZDA sodeluje tudi že Evropa (zlasti vzhodna), je zato hitro rastoči konflikt mega bosanskih razsežnosti, ki ga brez daytonskemu podobnega sporazuma, na katerega so se Ukrajinci s klicanjem tuje pomoči obsodili sami, najbrž ne bo več mogoče rešiti.

Še sreča bo, če bo do takega sporazuma prišlo prej, preden se bo vnela državljanska vojna, ali pa bo do krvavega obračunavanja prišlo zaradi aktivnega posega tujih vojska v ukrajinske notranje zadeve.