Dobro jutro: Prve češnje

Na tržnici ponujajo prve češnje. Ampak to so češnje po 14 evrov nekje z daljnega južnega Sredozemlja. Trgovinica s koprske tržnice že dva meseca ponuja egiptovski mlad krompir. Trgovcev ne zanima, kaj zori na domači njivi. Komu mar pristnost, pestrost letnih časov ... Komu mar staro drevje ob morju, lepe velike skale peščenjaka, koga briga, če poslovnež posadi tisoč palm in flišnato obalo prekroji v ponaredek karibske otoške oaze s havajsko plažo in alpsko glasbo hkrati na istem mestu ... Komu mar okus! Pomembno je, da nam cinglja.

Vse to je prinesel kapitalizem, družbeni red čez vse, za vse čase in za zmeraj. Res za zmeraj? Nekaj v tem (ne)redu ne deluje. Ko nam podtaknejo papajo in mango brez okusa, ko nam s palme nikakor ne morejo odsekati kokosovega oreha in ko podivjana tramontana razcefra na silo posajenim palmam liste ...

Smo se res borili za ves ta plehak resničnostni šov, ki pere možgane? Za češnje iz Čila, krompirček iz Egipta, za instant techno bum-bum-bum ...? Smo se borili za takšne razlike med nami? Smo si res želeli diktature kapitala, ekonomije odpuščanja, uničevanja, nazadovanja, asimetrične demokracije in organizirane anarhije? Prvi maj je že dolgo čas za refleksijo in izbiro nove poti. Kam naj grem? Med simulakre in plastične sive celice? Ali med velike sive čaplje, ki bliskovito šavsnejo po prepočasni ribi. Ob trstju se v slani mlaki zrcali ruševina, nekoč polna življenja, žuljev in otroškega čebljanja. Okna in vrata imajo še vedno kamnite, bele erte, lesenih stopnišč že dolgo ni več. Koliko Pirančanov je tu preživljalo poletja, vonjalo sol, garalo, počivalo in se ljubilo na meji med morjem in vetrom? Ob Leri možje še zmeraj skupaj z naravo ustvarjajo čudodelno, Unescu neznano petolo. Morda bi bilo res bolje stopiti iz te gneče za Unescov vlak industrijsko turistične odtujenosti. Samota je tu samo moja. Tu je mir, kvečjemu še čaplja, čigra in črv.