Račun za kamnoseka

Naredili bomo, česar ni še nobena vlada izpeljala do konca, uvedli bomo nov davek na nepremičnine, je od junija sem večkrat povedal minister za finance Uroš Čufer. Skoraj bi si upali reči, da je govoril o pogumu.

No, ko smo videli, kako dobro dene ministru misel, da bo sedanji vladi uspelo, česar dvajset let ni zmogla nobena druga, smo pomislili na veliko knjižno in gledališko zvezdo Sapramiško, ki dobi lešnik, ko ji nagaja zobek. Veverico prosi, naj ji stre lupinico, ta pa požre še jedrce, in ko manjša od živalic požeruhinji očita neumnost, ji ta zabrusi, češ »marsikatera od naju je trapasta, ampak to nisem jaz«.

Po merilih, ki veljajo v politiki, je sedanja vlada bolj trapasta od drugih pred njo, ki davka na nepremičnine niso uvedle. Z novim, višjim davkom si bržkone nobena oblast ne more kupiti naklonjenosti državljanov. Radi imamo pogumne in načelne politike, prav tako pa se še nismo naveličali ponavljati: vlada Alenke Bratušek ne prenavlja zastarelih nepremičninskih dajatev, ki zdaj pripadajo občinam, ampak uvaja nov, državni davek na nepremičnine. Zato so davčne stopnje dvakrat višje, kot bi lahko bile.

Poleg tega vlada z novim davkom na široko uvaja sporno davčno osnovo. Dajatev bo temeljila na posplošeni tržni vrednosti nepremičnin, ki jih geodetska uprava določa po dvomljivi metodologiji vrednotenja iz zakona o množičnem vrednotenju. Nelogična in zapletena zmešnjava posplošenih tržnih vrednosti je kot davčna osnova še dosti bolj nezanesljiva od meril pri odmeri »zastarelega« nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Vprašanja o vsebini davka na nepremičnine so za (prave) strokovnjake globoka in daleč presegajo ugibanja, ali bo nova dajatev odnesla vlado, ki si z njo postavlja nekakšen spomenik. Kamnoseka bodo vsekakor plačali davčni zavezanci.