Računanje je igra

Ob skorajšnjem zaključku šolskega leta, ko se potijo bolj ali manj samo še maturanti, je računsko sodišče ocenilo računske sposobnosti vlade, ministrstva za javno upravo in ministrstva za finance. Ugotovitve, da je država občine »nejasno financirala«, niso pravzaprav presenetile nikogar. Ne občin, ki so prepričane, da so leta dobivale premalo denarja, verjetno pa tudi ne ministrstev, ki oceno »delno učinkoviti« ocenjujejo kot pozitivno. Dejstvo je, da imajo oboji prav.

Formula, koliko naj posamezne občine dobijo od mame države, je znana in zapisana v zakonu o financiranju občin. Na prvi pogled deluje zapleteno, a ne gre za nobeno prav resno računsko operacijo. Nekaj spremenljivk, od dolžine cest, površine občine, števila prebivalcev, mlajših od 15 let, števila prebivalcev, starejših od 65 let, do števila vseh občanov. V formuli je seveda tudi nesrečna povprečnina, ki zadnja leta povzroča razdore med občinami in državo. Glede na vse spremenljivke v tej zgodbi, pa ne mislimo na tiste v formuli, je to povsem razumljivo.

Tudi za izračun povprečnine, ki je vir vsega financerskega zla, imajo neko metodologijo, a je ne uporabljajo. Povprečnina bi morala upoštevati stroške nalog, ki jih občine morajo opraviti po zakonu. Katere naloge vse morajo občine opraviti, po katerih zakonih in podzakonskih aktih, pa na ministrstvih ne vedo povedati. Vsaj seznama nimajo, ugotavlja računsko sodišče in dodaja, da tega niti nimajo občine. Nihče nima analize, koliko katera naloga stane posamezno občino, kaj šele, da bi ugotavljali, ali so bile naloge kakovostno in učinkovito izpeljane.

Obstajajo tri možnosti: ali občine dobivajo resnično premalo denarja, ali ga dobivajo celo preveč, ali pa ga dobivajo prav toliko, kot jim v resnici pripada. Lahko domnevate, katero možnost bi si katera stran izbrala. A z obstoječimi oziroma, bolje rečeno, neobstoječimi analizami ne moremo dokazati ne enega ne drugega. Je pa dejstvo, da so občine že nekaj časa opozarjale, da imajo nalog vsako leto več, da je treba natančno preračunati, koliko to stane, in šele potem odločati o povprečnini. Medtem ko so občine spodbujale računanje, so ministrstva določala. Dogovorov o povprečnini je bilo konec, soglasje občin ni bilo pogrešano. Mama država pač najbolje ve, koliko žepnine potrebujejo otroci. Če hočejo več, gre zagotovo za kaj neumnega, kot je preplastitev ceste ali pa kakšen nov oddelek vrtca ali pa še huje – gre za kaj takega, kar sploh ni z zakonom določeno, kot je javna kuhinja.

Spremembe zakonodaje so nujne in že predlagane. Rešitve so spet čez palec. Brez analiz, podatkov o učinkovitosti izvajanja nalog občin. Občine se takega načina bojijo, ker ne vedo, ali ne bodo dobile še manj kot zdaj, vlada pa bi se sprejemanja odločitev brez analiz morala bati zaradi skrbi za javne finance. Je pa to dokaz, da pogajanja o povprečnini, financiranju občin in o lokalni samoupravi ter njeni vlogi v državi niso nič drugega kot politično mešetarjenje. Enkrat je vlada bolj naklonjena lokalcem, drugič manj. S formulami naj se pa v šolah ukvarjajo.