Računi za zdravo okolje

Na prelomu tisočletja so imeli vse številnejši kajakaši ob bistri hčeri planin vse pogosteje opraviti z jeznimi kmeti, ki so jim z vilami sporočali, na čigavi zemlji so.

Občine so reševale trenja ob reki z odkupi zasebnih parcel in urejanjem dostopnih mest, z njimi povezane stroške pa s pristojbinami za uporabo vstopnih točk v vodo zaračunale rekreativcem in turistom. Brezplačna rekreacijska plovba na eni bolj priljubljenih slovenskih celinskih voda, ki po ustavi sodijo v javno dobro, je postala zgodovina. Poldrugo desetletje kasneje ravna podobno čedalje več občin, uporabniki pa, razumljivo, niso prav nič navdušeni.

Na občinah se branijo, da zaračunavajo uporabo dostopnih mest, plovba pa je še naprej brezplačna, a to ne spremeni dejstva, da je treba za veslanje seči v denarnico. Pravno podlago za takšno ureditev daje zakon o celinskih vodah iz leta 2002, po katerem lahko občine določijo dostopne točke in plačilo pristojbin za njihovo uporabo. Ponekod so šle lokalne skupnosti še korak dlje in prepovedale plovbo na posameznih delih vodotokov oziroma omejile vrsto plovil, s katerimi je dovoljeno na vodo.

Ustavna presoja, ki zaradi omejevanja rekreacijskega veslanja že dolgo visi v zraku, je z novimi omejitvami vse bolj verjetna. Da že doslej ni bila vložena, je predvsem posledica počasnega razvoja rekreativno-turistične plovbe, ki v zadnjem času dobiva močan pospešek, in posebnosti težko dostopne Soče, pri kateri tudi sekretar kajakaške zveze ne nasprotuje plačilu pristojbine za dostopna mesta. A vse celinske vode niso nevarni hudourniki. Poleg tega se pri morebitni ustavni presoji pojavljata dve vprašanji.

Kdaj nam bodo prepovedali plavanje? Plavalci lahko namreč že zaradi številnosti z vstopanjem v vodo kjerkoli naredijo več škode drstečim se ribam, brežinam, pticam, lastnikom zemljišč in še komu kot veslači. In drugič, ali občine nimajo prevelike moči? V 70. členu ustave je zapisano, da se na javnem dobru, kar celinske vode nesporno so, posebna pravica uporabe lahko uredi le z zakonom, ne pa z občinskim odlokom.

Ministrstvo za infrastrukturo zagovarja prenos urejanja plovbe na občine z varnostjo, ker da lokalne skupnosti najboljše poznajo specifike voda. Toda v praksi znajo biti občine pri argumentiranju omejitev v odlokih zelo iznajdljive.

V Bohinju imajo velike stroške z dostopnimi mesti zaradi zahtev narodnega parka. Zaračunamo! Na Ptuju so se zaradi vplivnejših lastnikov skuterjev odločili, da je maja varno iti na vodo z motornimi plovili, z rekviziti na vesla pa ne. Počakajte še mesec dni! Marsikje je plovba prepovedana, ko ob brežinah gnezdijo ptice, pri čemer sprehodi po obrežjih v tem času niso omejeni ...

Ustava v 72. členu zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja. Bomo morali za dostop do njega po novem plačevati pristojbine iznajdljivim lokalcem? Mar ni napočil čas, da naravovarstveniki in ribiči v sonaravno vizijo sveta vključijo tudi človeka, v tem primeru odgovornega veslača?