Rast in lekcija iz leta 2007

Slovenski gospodarski stroj je konec lanskega leta še pritisnil na plin, naša država dosega najvišjo gospodarsko rast v zadnjih desetih letih in je po robustni gospodarski dinamiki na visokem drugem mestu v Evropi, takoj za Romunijo. Česa takega si še pred letom, dvema ali več pač ni bilo mogoče zamisliti – zato so v svojih prvotnih gospodarskih napovedih za lani vsi domači in tuji inštituti pošteno zgrešili in se osmešili.

Vzrokov za evforijo sicer ni, šele v prvem polletju lani smo se izvlekli iz brezna izgubljenega kriznega desetletja, na tisto raven BDP, ki smo jo dosegali leta 2008. Se bo pa zdaj, dobre tri mesece pred volitvami, gotovo našlo kar nekaj zaslužnih za presenetljivo močno okrevanje. Medalji zanj sicer lahko pripnemo predvsem uspešnim in trdoživim slovenskim izvoznikom ter mednarodni konjunkturi, ki jo s tiskanjem denarja vsaj za zdaj še uspešno vzdržujejo ECB in druge ključne centralne banke. Srečna okoliščina je tudi nizka inflacija, eden od znakov, da se slovensko gospodarstvo ta čas še ne pregreva.

Na domačem političnem terenu pa bo zdaj dokazana »tigrovska« rast v letu 2017 zanesljivo še en močan argument za vse interesne skupine, ki brezkompromisno zahtevajo zvišanje plač in drugih javnih izdatkov ali pa si od njega obetajo plačilo političnih obresti. Lahko samo ponovimo: zgodovina nas boleče uči, kako utemeljena je previdnost pri porabi v dobrih časih – podobno ugodne razmere kot zdaj pa smo nazadnje imeli prav v letih 2007/2008, pred globalno finančno krizo. Dokler bo vlekla nemška gospodarska lokomotiva, bo šlo dobro tudi nam. Ob morebitni novi krizi pa bi Slovenija kot majhna, periferna država precej bolj zanihala navzdol kot velika severna partnerica. In spet bodo na udaru naši davkoplačevalci in naše javne finance – kjer imamo, sramotno, primanjkljaj tudi zdaj, ob rekordni rasti in visokih proračunskih prilivih.