Različne zamisli, ena Evropa

Ko pride »evrska kraljica« v evrodvomljivo kraljevino Veliko Britanijo, veliko povedo že zgodovinski poudarki. Ob tokratnem obisku nemške kanclerke Angele Merkel v Londonu tako ni bilo mogoče slišati neokusnih nacističnih primerjav, celo stoletnica prve svetovne vojne je ostala v ozadju. Da so britanski gostitelji raje poudarjali dvestoto obletnico skupne zmage nad Napoleonom in nemške korenine britanske kraljeve družine, je seveda zaslužna sedanjost. Še posebno konservativna Britanija bi rada videla, da bi na vseevropski ravni odločali le o tistih stvareh, ki jih suverene države ne opravijo bolje in upajo, da jim bo prav tako konservativna nemška kanclerka pri tem pomagala. Britanski konservativni tisk se rad razpiše o blagih obsodbah evropskega sodišča do zločincev ali izkoriščevalcev njihovega socialnega sistema ter o preveliki zagretosti evrokratov za odločitve, ki včasih res nimajo nobene logike.

Proti bruseljskim ekscesom bi morda rada odločneje nastopila tudi konservativna Nemčija, če ne bi bila Nemčija. Dediči nacistične strahovlade pa se morda bolj kot drugi zavedajo velikanskega mirovnega bonusa, ki ga je že doslej prineslo evropsko združevanje ter še posebno dobri odnosi s Francijo, pa naj se tej državi pod sedanjim socialističnim predsednikom tako zmanjšujeta vpliv in ugled, da je britanski premier David Cameron Françoisa Hollanda namesto na skupno zasedanje parlamenta in čajanko v Buckinghamsko palačo odpeljal v navadno gostilno. A tudi nemška kanclerka nima čarobne paličice za britanske evropske dileme, zaradi katerih je Cameron svojim državljanom obljubil celo referendum o članstvu v EU. Pri nekaterih pomembnih vprašanjih so britanski in nemški voditelji celo na nasprotnih bregovih.

V britansko-nemških analih še vedno odmeva govor Richarda von Weizsäckerja pred obema domovoma britanskega parlamenta, v katerem je nekdanji nemški predsednik hvalil britansko izkušenost, trezno presojo globalnega razvoja, fantazijo, pionirski duh in pragmatizem. To je bilo pred skoraj tremi desetletji, a je morda aktualno tudi zdaj, ko mora »evrska kraljica« reševati prenagljeni in preslabo pripravljeni (francoski?) projekt skupne evropske valute. David Cameron ne more pričakovati, da bo Angela Merkel zanj zapostavila globoko privrženost vse tesnejšemu evropskemu združevanju, lahko pa upa na razumevanje tam, kjer je to neproduktivno ali celo nevarno evropski ideji. Kolikor se bo dalo kljub nasprotnim odločbam tudi nemških sodišč, bo Berlin podprl ukrepe proti tako imenovanemu socialnemu turizmu, konservativna kanclerka pa je naklonjena tudi spodbujanju gospodarske svobode, ki jo tako poudarjajo mnogi v angleški domovini kapitalizma.

Bo to dovolj, da Britanija ostane v EU? Tri leta pred (morebitnim) referendumom je težko napovedovati, ali bodo tudi Britanci tako kot Nemci presodili, da so koristi od članstva v EU večje kot pomanjkjivosti. Angela Merkel pa veliko prispeva že z nenehnim ponavljanjem, da Evropa ne sme zaspati, medtem ko se drugi hitro razvijajo.