Razprodaja kulturne dediščine?

Se vam zdi verjetno, da bi Francozi prodali Louvre Japoncem, Italijani pa Kolosej Kitajcem? Kaj pa, če bi Slovenija prodala Triglav Avstrijcem in Sečoveljske soline Nemcem?

Nesmisli? Niti ne. Prav to nameravajo narediti lastniki Telekoma Slovenije, ki že začenjajo postopek prodaje Telekoma, z njim pa še Soline, d. o. o., hčerinske družbe v lasti Telekoma. V isti sapi nas z ministrstva za kmetijstvo in okolje prepričujejo, da sprememba lastništva družbe, ali lastništva njenega deleža nikakor ne vpliva na izpolnjevanje obveznosti iz koncesijskih pogodb, ki urejajo rabo naravnih vrednot in izvajanje javne službe ohranjanja narave.

Praksa kaže precej drugače: soline v Sečovljah so krajinski park od 1989, ampak kljub temu so v času takratnega lastnika Droge Portorož skoraj popolnoma shirale in propadle. Če se leta 2002 ne bi pojavil Mobitel in razumevajoči predsednik uprave Anton Majzelj, s posebnim občutkom za kulturno dediščino in naravo, bi imeli danes tam samo še sled nekoč mogočnih solin. Mobitelu je v nekaj ključnih letih uspel pravi preporod parka. Pred dvema letoma se je pojavil Telekom kot tretji lastnik. Sam se sicer postavlja, da je enako dober lastnik kot (prevzeti) Mobitel, a insajderji iz Telekoma, ki poznajo soline in vodstvo, so nam zapisali: »Dokler bodo Telekom vodili ljudje, ki solin ne marajo, ne bo nič.«

En park, trije lastniki in vsaj trije različni odnosi do upravljanja istega parka. Kdo torej ob taki izkušnji lahko še verjame, da je popolnoma vseeno, kdo je lastnik upravljavca solin? Soline ne morejo biti profitabilne. Z zaslužkom od pridelane soli in od turizma lahko poplačajo zaposlene. Toda 750 hektarjev velike soline so z več deset kilometrov krhkih nasipov, z več deset kilometrov kanalov jama brez dna. Če se Soline ne bi prijavljale za evropske projekte, bi jih morje že zdavnaj poplavilo.

Bistvo današnjih solin ni profit. Zato ni mogoče pričakovati, da bi katero koli podjetje jemalo tako družbo v svoj portfelj, če res ne bi imelo izostrenega čuta za družbeno odgovornost. Lahko to odgovornost pričakujemo od katere koli multinacionalke? Soline so pomembne, ker dajejo dragocen pečat raznovrstni Sloveniji, ker na več načinov bogatijo naš obmorski prostor in turistično ponudbo, ker je to najboljši »hotel« za 300 različnih vrst ptic, ker je Piran zrasel na soli in ker bodo prej ali slej (tudi to je odvisno od Slovencev, ne tujcev) slovenska Unescova posebnost. Se vam zdi ob vsem naštetem logično, da je državnim uradnikom, »lastnikom« v Sodu, samozaverovani Telekomovi upravi in celo občinarjem ... vseeno, na kakšen loterijski način bomo Slovenci prodajali svojo kulturno podstat? In ne nazadnje: Soline in soline sta res dva različna pojma, toda – kdo drug bi sploh še lahko upravljal soline, če ne Soline? Kdo ima vsaj 90 solinarjev, vodarjev in drugih mojstrov, ki v nulo obvladajo ta čudežno zapleten prostor in morje spreminjajo v sol? Naj soline upravlja gozdarski zavod iz Zgornjega Kašlja? Ali telefonski tehniki s Spodnje Bavarske?