Razrahljane vezi Evrope

Evropske volitve so zasenčile vse drugo, od Talina do Lizbone so prva tema. To bo najzanimivejša izbira evropskega parlamenta po letu 1979, povsod na celini je množica protestnih strank. Nelagodje »elit« in trepet pred »najbolj evroskeptičnim parlamentom, kar jih je bilo«, sta otipljiva. Čas krize nakazuje pretres za politični esteblišment, razočaranja in frustracije Evropejcev so veliki. Evropa je vse bolj jezna in čedalje bolj nacionalna, v percepcijah državljanov je EU del problema, ne rešitve. Dilema ostaja, koliko od 26 milijonov brezposelnih, ki so ekonomsko in socialno na dnu, se bo maja udeležilo volitev.

Nezadovoljstvo nad upravljanjem krize in nefunkcionalno Unijo se je prelilo v evroskepticizem in spodjedlo moč »mainstream« strank. V njih prepoznavamo interese korporacij; postpolitiko, ki je privesek ekonomije; demokracijo, ki kopni. Kontekst koristi populistom in reakcionarnim gibanjem. In vendar kaže, da bo vpliv evroskeptičnih strank, ki prevprašujejo sam obstoj parlamenta, omejen. Vodilni politični sili, konservativci in socialisti, bosta ohranili prevlado, »velika koalicija« enih in drugih bo branik »Evrope«.

Evroskepticizem bolj pritiska na nacionalni ravni. Najranljivejša je Francija, kjer je pogled skrajne desničarke Marine Le Pen že usmerjen k predsedniškim volitvam. Na Madžarskem imajo fašisti petino volilnih glasov, evroskeptik Nigel Farage odmika Otok stran od EU. Zgolj napoved evroskeptičnega parlamenta je predrugačila politiko držav članic.

Evropske volitve same bi morale predvsem vzdrževati upanje na spremembe. A alternativa, ki bi ponujala drugačno Evropo, je komaj kaka in popolnoma brez možnosti za uspeh. In spet smo pri večni misli Giuseppeja Tomasija di Lampeduse v Leopardu: »Vse se mora spremeniti, zato da se nič ne spremeni.«