Tiskane izdaje
Avgusta 2004 je državni zbor po dolgotrajnih prerekanjih in usklajevanjih (na eni strani interes za materinščino, na drugi interes gospodarstva) le sprejel Zakon o javni rabi slovenščine. To je temeljni strateški dokument o jeziku, ki velja po 11. členu ustave za glavni uradni jezik. Zakon državi med drugim nalaga, da vsaka štiri leta pripravi novo resolucijo o jezikovni politiki, se pravi »podzakon«, ki naj zajame jezikovne spremembe v novih okoliščinah, jih regulira in/ali razvija. Tako smo leta 2006 z zamudo dobili Nacionalni program za jezikovno politiko 2007–2011. Z dveletno zamudo, ki so jo povzročile tudi menjave oblasti na ministrstvu za kulturo, in s pomočjo kar treh strokovnih komisij, ki so pripravljale osnutek predloga, smo zdaj dobili dokument enakega imena, le z drugačnima letnicama: 2014–2018. Ta »zdaj« pomeni, da je bila nova resolucija v parlamentu sprejeta v ponedeljek.
Sprejeta je bila soglasno – in to je dejstvo, ob katerem se je vredno na kratko ustaviti. Najprej zato, ker je doseženo soglasje glede na aktualne politične konflikte že samo po sebi izjemen dogodek, potem pa zato, ker je bila takšna vzorna enotnost (seveda po usklajevanjih na matičnem odboru za kulturo, ki je resolucijo opremil z amandmaji) dosežena prav v primeru jezika. Vprašanje, v katero se ne bomo poglabljali, se glasi, ali ta soglasnost pomeni, da je postal jezik za politiko dobrina, ki jo instrumentaliziranja odrešuje tako nacionalna ideologija, ki poudarja fundamentalno vrednost materinščine, kot liberalistični funkcionalizem, po katerem nacionalni jezik ni nič drugega kot eno od sporazumevalnih orodij. Ali pa je, kar bi tudi ne bilo neverjetno, je pa kratkoročno ugodno, obstoj in razvoj jezika znotraj razviharjene slovenske agende nekaj tako nepomembnega, da se politiki zaradi njega ne zdi vredno izgubljati energije. Razumljivo je tudi, da gre za strokovna vprašanja, ki bi se širše javnosti dotikala le v primeru, če bi se ta dolgočasila sredi zlatega veka.
Naj bo tako ali drugače, resolucija, ki ureja jezikovno politiko za prihodnja štiri leta, je sprejeta. V eni uvodnih formulacij, ki pravi, da je osrednji cilj slovenske jezikovne politike »oblikovanje skupnosti samostojnih govorcev z razvito jezikovno zmožnostjo v slovenščini«, temu pa dodaja »ustrezno stopnjo jezikovne samozavesti« in pripravljenost za »sprejemanje jezikovne in kulturne različnosti«, lahko prepoznamo naravnanost, ki ustreza sodobnim standardom jezikovne politike in je za razvoj slovenščine produktivna. Resolucija je usmerjena v dva temeljna akcijska načrta, eden je jezikovno izobraževanje, drugi jezikovna opremljenost. Kar zadeva prvo, predlaga, zelo poenostavljeno rečeno, na osnovnošolski stopnji več praktičnega rokovanja z jezikom in manj »teorije«, kar pa zadeva opremljenost, resolucija natančno evidentira potrebe, ki jih ima slovenščina na področju slovaropisja, jezikovne infrastrukture in jezikovnih tehnologij. Boljša opremljenost zahteva seveda več denarja, to pa bo, če lahko sklepamo po sprejeti resoluciji, tudi največji problem, ki ga bo naslednja štiri leta imela slovenščina.
