Reforme in čeri koalicije

Za začetek nekaj neprijetnih dejstev iz slovenske realnosti: leta 2020 bo v naši dvomilijonski državi kar 60.000 več upokojencev in hkrati 60.000 manj zaposlenih, torej tistih, ki bodo plačevali prispevke v pokojninsko in zdravstveno blagajno; ljudje, ki potrebujejo nujne operacije in zdravstvene storitve, se morajo postaviti v večmesečne čakalne vrste, zdravstveni delavci pa medtem tarnajo, da izgorevajo na delovnih mestih; izobraženi mladi ljudje po bolj ali manj posrečeno izbranem študiju ne dobijo zaposlitve ali pa so obsojeni na prekarna razmerja; dolg države je v krizi vrtoglavo narasel, zato samo za plačilo obresti na leto namenimo dobro milijardo evrov, denar torej, s katerim bi lahko vsako leto (!) zgradili elektrarno à la Teš 6.

Še bi lahko naštevali, a že zgornji primeri kažejo na hudo nevzdržne situacije na različnih področjih, pomembnih za blaginjo državljanov – in od vsake odgovorne oblasti bi pričakovali, da bo tak položaj izboljšala, spremenila, prilagodila, z eno besedo: reformirala. Za reforme torej gre – pokojninsko, zdravstveno, izobraževalno, na trgu dela, fiskalno itd. – res pa že sama beseda »reforma« premieru Cerarju in večini njegove ministrske ekipe ne gre posebej zlahka z jezika.

Vzrokov za reformsko nelagodje v aktualni koaliciji in Sloveniji je več, med njimi tudi ta, da nimamo strategije za pet, 10, 15 let naprej, s katero bi si politika zastavila cilje in ukrepe tudi onkraj trajanja svojega mandata. Velike apetite je sprožila lanska bolj ali manj naključna »visoka« gospodarska rast, glavni koalicijski spopad je bil ob sprejemanju programa stabilnosti zgolj preložen na september, ko bo na vrsti usklajevanje proračuna 2016. Očitno pa je tudi ta koalicijska vlada talka izsiljevanj posameznih koalicijskih partnerjev, ki se upirajo kakršnim koli spremembam v strahu za lastno politično preživetje. Če omenim le Desus, zavoljo katerega bomo z naslednjo pokojninsko reformo čakali, vse dokler nam voda ne bo že drla v grlo – in to kljub temu, da letni proračunski transfer v pokojninsko blagajno z 1,6 milijarde evrov za skoraj petkrat presega letno zamrznitev plač v javnem sektorju. Povsem jasno je, da bomo morali delati dlje, a država bo morala zagotoviti tudi razmere (z davki in drugimi spodbudami), da se bodo lahko tudi mladi prej vključevali v redna delovna razmerja v kakovostnih službah in si s tem zagotovili prihodnost.

Slovenija je majhno odprto gospodarstvo, ki je življenjsko odvisno od izvoza in sprememb v globalnem okolju: že samo zato moramo predvideti spremembe in se jim vnaprej prilagajati. Ne pa da se, recimo, zdaj čudimo in zgražamo, kako lahko »naša« prehranska podjetja serijsko kupujejo tujci – to lahko počnejo, ker so se očitno bolje prilagodili spremembam, naredili manj napak in so tudi prej sanirali in privatizirali banke. V nasprotju z nami, ki smo prevečkrat sumničavi do sprememb, prilagoditev, skratka reform, zato jih ne zmoremo postaviti v strateški kontekst in prepoznati kot nekaj, kar moramo storiti zase (in ne zavoljo zahtev in kapric evropske komisije), za svojo boljšo gospodarsko rast – in s tem na koncu za večjo blaginjo vseh generacij državljanov, ne le nekaterih.